Bral bom o možu, ki je spregovoril na pogrebu prijateljice.
Povedal je datum z nagrobnika –
datum začetka in zadnjega dne.
Da prvi je dan rojstva njenega,
o naslednjem je govoril v solzah,
najpomembnejši od vsega pa je pomišljaj, zapisan vmes.
Je namreč namesto vsega njenega bivanja na obličju sveta
in samo kdor jo je imel rad, ve,
koliko velja tista črtica.
Ne šteje, koliko imamo: avtomobile… hišo… denar.
Pomembno je, kako živimo in ljubimo
in kako preživimo pomišljaj.
Zato premisli vse in temeljito … si želiš spremeniti kaj?
… Časa ne veš, koliko je minilo,
in ali je od pomišljaja morda ostal le še vezaj.
O, da bi znali zaživeti dovolj počasi in spoznati,
kaj resnično, pristno je,
ter se vselej potruditi razumeti, kaj čutijo ljudje.
In da se ne bi tako naglo jezi vdali,
druge bolj cenili ter ljubili
kot v življenju kdaj do tega dne.
Da bi zmogli sočloveka spoštovati
in večkrat imeli na ustnicah smehljaj …
ter ne pozabili, da le še za vdih lahko traja tisti posebni pomišljaj.
Ko govor bo v spomin tvojih dejanj prebran,
boš torej ponosen na besede,
ki pravijo, kako si preživel svoj pomišljaj?
Bral bom o možu, ki je spregovoril na pogrebu prijateljice.
