O miru

petek, 6. junij 2003 @ 06:30 CEST

Jiddu Krishnamurti: Življenje pred nami

Proučevali smo različne dejavnike, ki povzročajo razkrajanje našega življenja, brezobzirnost našega početja, plehkost naših misli, in videli smo, da je razdvojenost eden glavnih dejavnikov tega razkrajanja.

Ali ni tudi mir, kot ga na splošno razumemo, razdvojevalni dejavnik? Ali razum lahko ustvari mir?

Če naš razum ustvarja mir, ali ne vodi to tudi v pokvarjenost, razdvajanje?
Če nismo zelo ozaveščeni-prebujeni in če ne opazujemo, ta beseda "mir" postane kot majhno okno, skozi katerega gledamo svet in ga poskušamo razumeti. Skozi majhno okno lahko vidimo le delček neba in ne celotne širjave čudovitosti.

Ni mogoče doseči miru s tem, da sledimo mir, ker je "sledenje miru" očitno proces razuma.

Mogoče je to malo težko razumeti, toda poskušal vam bom to približati preprosto in jasno, kot je pač mogoče. Če lahko zaznamo, kaj pomeni "biti v miru", potem bomo mogoče spoznali resnični pomen ljubezni.

Mislimo, da je mir nekaj, kar lahko dosežemo z razumom, toda, ali je to mogoče? Ali mir lahko nastane skozi umirjanje, skozi kakršenkoli nadzor ali prevlado misli?

Vsi hočemo mir, a večini nam mir pomeni, da nas pustijo pri miru, da nas ne motijo in se ne vmešavajo v nas, zato gradimo zid okoli naše zavesti, zid, ki ga ustvarjajo ideje. Zelo je pomembno, da to spoznate, kajti, ko boste odrasli, se boste soočili s problemom vojne in miru.
Ali je mir nekaj, čemur lahko sledimo, nekaj, kar zavest lahko ujame in neguje?

Kar večina nas imenuje mir, je proces stagnacije, počasno propadanje. Mislimo, da bomo našli mir z oklepanjem določenih idej, z grajenjem notranjega obzidja varnosti, gotovosti, z grajenjem obzidja navad, prepričanj. Mislimo, da je mir stvar sledenja principov, vzgoje določenih namer, določenih nagnjenj, določenih želja. Hočemo živeti brez motenj, zato si poiščemo določen kot v vesolju, oziroma v našem lastnem bitju in se splazimo vanj, ter živimo v temi lastne samo-omejenosti.
Takšen mir večina nas išče v naših odnosih z možem, ženo, s starši, s prijatelji. Nezavedno si želimo mir za vsako ceno; in to je tisto, čemur sledimo.

Toda, ali razum kdajkoli lahko najde mir?
Ali ni razum sam izvor motenj?
Razum lahko le zbira, shranjuje, zanika, zagovarja, pomni, sledi. Mir je življenskega pomena, kajti brez miru ne moremo živeti ustvarjalno. Toda, ali je mir nekaj, kar lahko uresničimo z borbo, z zanikanjem, z žrtvovanjem?
Ali dojemate, kaj govorim?

Lahko da nismo zadovoljni, dokler smo mladi, ko pa odrastemo, se bo to nezadovoljstvo, če ne bomo modri in zelo pozorni, usmerilo v določeno obliko mirne vdanosti v usodo, sprijaznjenje z določenim načinom življenja. Potem razum neprestano išče osamitev-varnost v navadah, prepričanjih, željah; nekaj, kjer lahko živi v miru s svetom.

Toda, razum ne more najti miru, kajti deluje lahko le v terminu časa, v terminu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; v tem, "kar je bilo", "je" in "bo". Neprestano obsoja, primerja, meri, sodi, sledi svoji lastni nečimrnosti, svojim lastnim navadam, prepričanjem; in takšna zavest nikoli ne more biti tihotna.

Razum lahko hipnotizira sebe s ponavljanjem določenih besed in misli, s sledenjem kakemu voditelju ali z nabiranjem znanja; vendar takšna zavest ni tihotna, je sama po sebi središče motnje, saj je po svoji naravi osnova časa.

Zavest, s kakršno razmišljamo, s kakršno računamo, s kakršno nasprotujemo in primerjamo, je nesposobna najti mir.

Mir ni rezultat razuma, pa vendar lahko opazite, če jih opazujete, da so organizirane religije ujete v to sledenje miru skozi razum.

Resnična mirnost je prav tako ustvarjalna in čista, kot je vojna uničevalna; in če hočemo spoznati to mirnost, moramo spoznati lepoto.
Mirnost prihaja iz srca, ne iz razuma.
Če hočete spoznati stanje miru, morate zaznavati lepoto.

Način govorjenja, besede in kretnje, ki jih uporabljamo - vse te stvari so zelo pomembne, kajti skozi njih se kaže očiščenje našega lastnega srca. Lepote ne moremo definirati, ne moremo je razložiti z besedami. Lahko jo zaznamo le, ko je zavest zelo tiha.

Dokler ste torej mladi in občutljivi, je tako za vas, kot tudi za tiste, ki so odgovorni za vas, pomembno, da ustvarijo vzdušje lepote. Način vašega oblačenja, način hoje, način sedenja, način, kako jeste - vse te stvari in stvari okoli vas so zelo pomembne.

Ko boste odrasli, se boste soočili z grdo platjo življenja, z grdimi zgradbami, grdimi ljudmi z njihovo zlobo, zavistjo, ambicijami, krutostjo; in če v vaših srcih ni zasnovano in vzcveteno občutenje lepote, vas bo zlahka odnesel ogromen tok sveta.
Potem boste ujeti v brezkončno borbo iskanja miru preko razuma. Razum projecira idejo, kaj naj bi mir bil; in ji skuša slediti. S tem se zaplete v mrežo besed, v mrežo doseganja in iluzij-izmišljotin.

Mir - vzdušje nenemira lahko nastane le, če obstaja ljubezen.

Če imate lažni občutek miru zaradi finančne ali kakšne drugačne varnosti, zaradi določenih dogem, ritualov, manter ali molitev, v tem ni ustvarjalnosti, v vas ni nuje po temeljni spremembi v odnosih tega sveta.
Takšen mir vodi le v zadovoljstvo in vdanost.

Če pa v vas zaživi zaznavanje lepote in ljubezni, boste spoznali nenemir, ki ni gola projekcija razuma. Takšna mirnost je ustvarjalna, takšen mir razčiščuje zmedo in prinaša v nas svoj red.

Toda, takšen nenemir ne more nastati skozi noben napor, da bi ga našli.
Rodi se, če neprestano opazujete, če ste občutljivi tako na lepo kot na grdo, na dobro in slabo, na celotno valovanje življenja.

Mir ni nekaj neznatnega, kar lahko ustvari razum, mir je nekaj nepojmljivo ogromnega, neskončno širokega; in spoznamo ga lahko le, ko je srce polno.

knjiga: Življenje pred nami

1 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030601104557498