Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030523220921688




Moj Angel

četrtek, 5. junij 2003 @ 06:09 CEST

Uporabnik: ana

Gospa Marija piše takole:

Ko sem bila majhna, so mi kakor mnogim drugim otrokom, pripovedovali o Angelih kot o dobrih duhovnih bitjih, ki varujejo otroke in pomagajo ljudem.

V kasnejših letih sem se dostikrat z nostalgijo spominjala na to, ampak bolj kot na neko lepo pravljico, Angeli pa so mi ostali v spominu kot pravljična bitja, ki v realnosti seveda ne obstajajo, je pa lepo o njih pripovedovati otrokom v pravljicah za lahko noč.

Tako nekako sem jih doživljala in razumela vse dotlej, dokler niso prišla leta osebnega in duhovnega zorenja in se mi je (skoraj) vse v šolah naučeno postavilo na glavo in sem sama začela odstirati tančice neznanega v bližnjem in daljnem, vidnem in nevidnem stvarstvu. Vse dokler se mi v življenju niso začele dogajati stvari in dogodki, v katerih mi je bila nudena tolikšna pomoč v najrazličnejših življenjskih situacijah (teh zgodb pa je bilo toliko, da bi lahko o njih napisala cel roman!), da bi bilo to, da bi ob vsem samo lahkotno zamahnila z roko in rekla:«No, imela sem pač srečo!« ne le dokaz popolne intelektualne omejenosti, ki ne priznava ničesar izven plotov materialnosti, ampak tudi žalitev tiste velike Božanske ljubezni ali Milosti, ki nam je vsem v takšni ali drugačni obliki dana, pa je mi, v svoji relativni razumski in duhovni nerazvitosti ne le ne prepoznamo, ampak je v svoji naduti, nehvaležni samozadostnosti tudi ne pripoznamo. Vse po vrsti pripisujemo bodisi lastnim zaslugam ali pa še bolj preprosto – naključju.


Tako še danes veliko ljudi, ki se imajo za zelo učene, pametne, diplomirane, trdi, da je vse od neverjetno precizne dinamike galaksij, do nastanka našega planeta in človeka na njem, pa vse do fantastičnega delovanja preproste celice zgolj in samo rezultat delovanja fizično – kemičnih akcij, reakcij in naključij, seveda brez pripoznavanja, da je v ozadju vsega tega delovanja absolutni razum, absolutna moč in absolutna ljubezen, imenovana Bog.

Včasih se mi zdi, da smo podobni žabam v žabji mlaki, ki veselo in zadovoljno čofotajo v njej. Pa prileti mimo lastovica, vračajoč se iz južnih krajev in jim pripoveduje, da je tam v daljavi velika, velika voda, ki se imenuje morje, ki se imenuje ocean – žabe pa ogorčeno ugovarjajo in pravijo:«Ne, nikakor! Ta travnik in ta naša mlaka je vsa razsežnost, je ves svet!«

Da, približno takšno je naše gledanje na vse, česar nismo sposobni razumeti ali zaznati s svojimi čuti vida, sluha, dotika. Tistega, česar ni v polju naših frekvenc in v razponu našega razuma – zagotovo ni, trdijo nekateri.

Ali, kakor je rekel tisti robot – računalnik :«Če bi res obstajal nekakšen človek , kakor trdijo nekateri, ki naj nas bi ustvaril, bi ga jaz s svojo vrhunsko tehnologijo že zdavnaj zagotovo videl!«

No, tudi jaz še nisem 'v živo' videla nobenega Angela.

Kako sem jih pa občutila, pa naj govori naslednja zgodbica.

Mogoče vas bodo vzpodbudila k temu, da jih boste v svojem življenju začeli zaznavati in prepoznavati tudi vi.

Tistega dne sem se odpravila po nekih nujnih nakupih v Ljubljano. Vožnja z avtomobilom je iz Kranja do Ljubljane potekala normalno in tekoče in ne spominjam se, da bi se bilo potrebno ustavljati kjerkoli zaradi zgoščenega prometa, niti zaradi semaforjev. Natanko pa vem, da sem imela celo na delu ceste, kjer sem se približevala (iz kranjske smeri) centru mesta, vseskozi zeleni val, tako, da sem vozila s tekočo hitrostjo ostalih voznikov. Potem pa nenadoma zagledam na semaforju rdečo luč in avtomobili so se začeli ustavljati drug za drugim. Pred mano je vozil nek rdeči avto (še danes ga natančno vidim v očeh spomina!), vendar ne preblizu, v takšni razdalji, da bi v normalnih okoliščinah lahko brez pretiranega zaviranja ustavila. Ko pa pritisnem na zavoro, je avto drvel naprej z nezmanjšano hitrostjo! Jaz pa pritiskam in pritiskam na zavoro z vso močjo, vendar brez vsakega učinka! V trenutku me preblisne spoznanje, da je trk neizbežen, saj se umakniti ni bilo kam – na desni, pločnik s pešci, levo nasprotni vozni pas.

»Sedaj se bom zaletela!« konstantiram v sebi kot dejstvo, ki mu tako ali tako ni mogoče uiti. Vendar se še danes čudim, kako, da me ni bilo nič strah, nobena panika me ni zgrabila, kot da sem se predala trenutku, pa naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Spominjam se samo, da sem z vso močjo zgrabila volan, z nogo pa sem s tolikšno silo pritiskala na zavoro, da me je kar dvignilo s sedeža. Stoječi rdeči avto je bil sedaj tik pred menoj, zagotovo pa ne več kot cca 30cm.

Takrat pa se je zgodilo – kot čudež!

Moj avto je obrnilo za 180 stopinj! Kot da ga je neka nevidna, neznana sila, ki kljubuje vsem zakonom fizike, lepo prijela kot avtomobil – igračko in ga na mestu zavrtela tako, da je bil sedaj obrnjen v nasprotno smer moje vožnje. A s tem še ni bilo konec čudeža. Drugi je sledil neposredno prvemu. Ker sem bila torej tako zavrtena v nasprotno smer, sem se že nahajala na silno prometnem nasprotnem voznem pasu, kjer sicer vozila drvijo drugo za drugim v nepretrgani koloni. Če danes pomislim na to, mi je jasno, da je bila situacija takšna, da bi že samo to dejstvo lahko povzročilo, da bi se v mene zaletel prvi avtomobil, ki bi pripeljal iz nasprotne smeri, kar bi povzročilo v nadaljevanju verižno trčenje. Jaz pa bi bila zmečkana v pločevini od naleta avtomobilov iz nasprotne strani. In človek bi pomislil, da bi v situaciji, kakršna je bila, pogledala levo in desno, da bi lahko v trenutku precenila položaj. Vendar, če verjamete ali ne – sploh nisem pogledala ne levo in ne desno, ker sem stvari doživljala tako, kot da za to sploh ni nobene potrebe. Bilo je, kot da je moja zavest izstopila iz mene in odstopila mesto avtomatskemu pilotu – Angelu, ki je vse potrebno opravil zelo mirno, hladnokrvno in zbrano, namesto mene oziroma v meni. Tako sem samo ponovno prižgala ugasli motor in zapeljala še vedno brez vsakega strahu ali panike, kot da bi vedela, da se mi ne bo nič hudega zgodilo, naravnost preko nasprotnega voznega pasu, kjer sem varno pristala na nasprotnem pločniku!

A še v istem hipu, ko sem pristala, je zdrvela mimo mene reka avtomobilov. Bilo je vprašanje samo tri ali štiri sekunde, pa bi bila pod njimi. Samo toliko!

In veste, kdo je bil v drugem ali tretjem avtomobilu, ki je pripeljal mimo? Policija! Svoj avto zaparkirajo tik ob mojem in iz avtomobila skoči razburjen policist in me nadere:

«Gospa! Kakšne akrobacije pa vi izvajate na cesti!? Ali ne veste, da bi lahko prišlo do velike nesreče!?«

Povedala sem mu, da so mi odpovedale zavore.

»Stopite iz avta!« mi pravi in sam sede za volan, da preizkusi zavore. Noga pa se mu je samo pogreznila do tal.

»Res ne delujejo,« ugotovi. »Kdaj ste imeli zadnji tehnični pregled!?«

»Pred mesecem dni,« odvrnem in mu pokažem dokumente, ki to potrjujejo. Nejeverno zmajuje z glavo, potem pa reče:

»Vi ste pa imeli res neverjetno srečo!«

»Imate prav!« mu odvrnem. »Ampak moja sreča ima ime. Imenuje se – Angel.«

Da, to so Angeli. Skrivnostna, ljubeča, nevidna bitja, vedno pripravljena, da nam pomagajo. Če le imaš dovolj odprto srce, da jih spustiš k sebi, če le imaš dovolj hvaležno srce, da jim znaš reči:

»Hvala ti, moj Angel! Hvala vsem Angelom božjega stvarstva in hvala Tebi, ki si jih ustvaril in so kot zlate, nevidne nitke ljubezni med Teboj in menoj.«

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030523220921688







Domov
Powered By GeekLog