Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030428132352500

O Učitelju in Učencu sreda, 30. april 2003 @ 13:23 CEST Uporabnik: Devi Siniša Knežević Kdo je Učitelj za nas, kako Ga najti? Učitelj kaže pot, kaže pravilno smer s svojim zgledom, vendar ni naš obešalnik ali opora. Od Učenca se ne pričakuje sledenja, temveč osamosvojitev, najdenje lastne veličine in moči. Metode učenja in poučevanja so lahko različne, od blagih do zelo grobega prikaza iluzij. Pogosto pri tem ni potrebno niti poznati Učitelja, niti vedeti da je določena oseba naš Učitelj. Učitelju na fizičnem nivoju ni potrebno biti Učitelj v svoji polni veličini, lahko je samo nek Njegov aspekt, ki ga v določeni situaciji ali osebi prepoznamo, ker nas takrat iz temeljev spremeni in spremeni naše poglede na svet. Nekdo lahko v večji ali manjši meri utelesi določene lastnosti notranjega Učitelja tako, da se mora skozi življenje znajti na različne načine. Tisti, ki si je ustvaril notranjega Učitelja v večji meri, bo živel samo to, kar ga poučuje in za njega bo pojem "zaslužiti za življenje" na klasičen način predstavljal izgubo energije in odklon od klica. No, od nečesa je treba živeti, zato Ga učenci obdarujejo po tem, kolikor jim pomeni. Zato nimajo prav tisti, ki negirajo denar v duhovnosti. Sporno je samo zahtevanje denarja, ko je nekaj vnaprej določeno z neko ceno ali protiuslugo. To ostaja na Učencu, da odloči, koliko mu kaj pomeni v življenju; bo dal več za iluzijo ali za svobodo, ki jo uči Učitelj. Učitelj v fizični obliki je tukaj tudi zato, ker bo večina slišala marsikaj od "notranjega glasu"; od eha ega do raznih tvorb lastne zavesti te On vodi do tega, da bo Tisti pravi znotraj tudi tisti zunaj. Notranji glas je prvenstveno glas zavesti, ki se potrjuje z zunanjimi okoliščinami. Ta glas ne sme biti zapreka glasu ljudi okoli nas, saj imamo svobode toliko, kolikor ne ogrožamo svobode drugih. Marsikaj se oglaša v notranjosti, toda ta notranji glas mora biti glas notranjega Človeka, zares glas osebe, ne pa odmev misli, želja in upanja. To je v resnici tisti glas, glas Tišine, ki mu prisluškujemo v resnični meditaciji in ki v molitvi prerašča v komunikacijo brez besed, pogosto izmenjujoč stanja z Osebo ki jih podarja. Učitelj se mora, da bi podučil, spustiti v svet. Čeprav zunaj sveta, On "žrtvuje" sebe, da bi iz tistega Vse, v katerem je On eden, postal nekaj v različnosti, postal in začutil z Učencem. Blaženost ostane v "spominu" Učitelja, medtem ko je Učenec še ni doživel. Učitelj "se spusti" in pozna pot nazaj, Učenca vodi. Tudi v potovanju so čari, ki so v Cilju. Učitelj živi blaženost skozi poučevanje, Učenec skozi učenje. Njun stik predstavlja zaprti krog blaženosti. Učenčev mir je tudi Učiteljev. Učitelj se ponovno uči skozi Učenca. Sicer ne zna poučevati. On mora deliti trpljenje z Učencem in v tej razbremenitvi Učenčevega hrbta je pomen, ki stoji za términom prenos karme. Učenec to prepozna v očeh, v pristopu Učitelja; ljubezen vse zdravi, kot pravimo, zato Učenec to ljubezen sprejema. Govorimo o določeni projekciji svojih "grehov" na Učitelja. Zato se izpostavlja vloga Jezusa kot Rešitelja, kot Jagnjeta, ki odjemlje grehe sveta. Če v Bogu najdemo zatočišče in izvor svojih radosti in trpljenja, imamo tudi Prijatelja, "saj moje breme je lahko in križ sladak". Istega Boga, Rešitelja in Učitelja bomo našli tudi v zemeljskem Učitelju, ki bo jokal z nami, se z nami veselil, nas karal, ko bomo zgrešili, in pohvalil če je treba. To je pot poduka in ne polnjenje glave z informacijami. Toda, ko je na tak način razbremenjen, se mora Učenec odločiti, z da ali ne, če bo krenil dalje. To je njegova individualna odločitev in tukaj Učitelj ne more nič, niti ne sme. Učitelj ponuja knjigo iz katere se uči, toda Učenec lista strani, ko je pripravljen. Učenje se ne odvija na intelektualnem nivoju, temveč na voljni opredelitvi. Ne zbirajo se informacije, temveč se širi zavest. Zato niti ni potrebno vedeti, kdo nam je Učitelj. Kot je iniciacija smešna, če se jo oponaša, tako je tudi učenje smešno, če se oponaša. Učenje je dotik zavesti, ene razvite in druge v razvoju. Včasih, ko koga srečamo se nam zdi, da imamo toliko skupnega kot da smo se že nekje srečali. In gremo en mimo drugega. Srečanje z osebo višje zavesti se lahko primerja s tovornjakom, ki gre po cesti mimo nas in za katerim ostaja vihar. Sami ne vemo zakaj in kako, a smo prevzeti od te silnosti. Včasih je dovolj že eno srečanje. Samemu srečanju se ni potrebno odviti na fizični ravni, do njega lahko pride tudi na subtilnejših nivojih. Ko se Učitelj začrta na pojavnem nivoju je On prva oseba v kateri bomo prepoznali samega sebe, resničnega, ne projiciranega. Z resničnim spoznavanjem ene osebe hitro spoznamo tudi ostale. Učitelj pride pred samim koncem potovanja, toda to je hkrati tudi najtežji del poti. Posnemajoč učenje, mnogi pričakujejo od Učitelja rešilne mantre, tehnike in navodila, kako naj se ravnajo na poti. To ni bistvo učenja. Ni tehnike, ni napotkov; vse to so zablode. Učenje se dogaja z dotikom, s prenosom milosti. Tehnik se ne uči, one se odkrivajo in prepoznavajo. Učitelj je Bog v človeku, On navdihuje, spodbuja, budi, dviga v nas potenciale in ne išče niti daje svojih, da se nanje obešamo. Z učenjem se ne ustvarja odvisnosti, temveč se zdravi.Vse dokler spimo, ne vemo kdo nas budi, a ko se prebudimo je prva oseba, ki jo zagledamo, Učitelj. Dokler še spimo, je nujno zavesti se, da spimo. Bujenje je potem lažje in bolj zabavno. Dejstvo da spimo, je uporabno zato, da se rešimo grdih sanj, da se osamosvojimo in da dojamemo, da smo sami vzrok svojim sanjam. Zato mora delovanje v stvarnosti voditi k tej samostojnosti, svobodi in nepogojenosti. Siniša Knežević homepage Komentarji (0) www.pozitivke.net