Kljub temu, da vsak od naju dobro ve, da so tvoja ali moja pretirana pričakovanja pogreb najine ljubezni, kljub temu nenehno pričakujeva izpolnitev pričakovanj drug od drugega.
Pričakujeva jo od svojih staršev, otrok, prijateljev in znancev.
Rezultat mojih neizpolnjenih pričakovanj, so moja razočaranja.
Posebno so pričakovanja pogubna na poti notranjih spoznanj, ko bi vsak danes rad kar takoj doživel instant nebesa.
Prijateljica, ki še nima darila mojstrovega Samospoznanja, se je lani udeležila živega srečanja z mojstrom v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Opazovala je ljudi v dvorani in spremembe na njihovih zadovoljnih obrazih, med tem, ko so gledali in poslušali mojstra.
Ker je sama celo pomagala pri pripravah na prireditev, je pričakovala, da bo nekaj posebno lepega doživela tudi sama in ker se njena pričakovanja nekako niso ujemala z njenimi predstavami, ji je postalo celo tako hudo, da se je med predstavo šla zjokat ven.
Razložil sem ji, naj se zaradi tega ne sekira preveč, ker se je to zgodilo tudi meni in kdaj pa gdaj se zgodi vsakemu od nas.
Mojster mi na živem srečanju vedno postavi ogledalo, ki je vedno drugačno od mojih pričakovanj. Hvala bogu, da sem se tekom let naučil sprejeti vse, kar mi pride na notranjo pot in zgrabiti prav vsako priložnost, ki se mi ponuja za moj notranji razvoj.
Tokrat ti bom povedal zgodbo, ki jo igra pravi mojster s svojim učencem v zvezi z njegovimi pričakovanji.
Kralj določene kraljevine je zvedel, da je v njegovo kraljevino, v njegovo glavno mesto prišel nek mojster, ki menda uči in ponuja notranjo izpolnitev.
Odločil se je, da ga gre poslušat. Z njim so morali vsi dvorjani, ki pa so se na mojstrovem predavanju dolgočasili in zehali, edini, ki je bil res navdušen, je bil sam kralj.
Po predavanju so kralja dvorjani skušali prepričati, da je ta mojster samo še eden od šarlatanov, ki so že prej kdaj hodili v mesto, vendar jih je kralj opozoril, naj o tem mojstru raje govorijo bolj spoštljivo, če jim je drago njihovo zdravje.
Ubogi dvorjani so morali hoditi na mojstrova predavanja prav vsak dan in se tam dolgočasiti in zehati, kralj pa je bil vedno bolj navdušen in zadovoljen.
Nekega jutra pa je zbudil kralja prvi minister in mu rekel, da po grajskih ulicah kolovrati in prepeva njegov pijani mojster, z napol prazno steklenico vina v roki, z drugo pa objema vsem njim znano hotnico mesta.
Kralj se je ob tej novici hudo razburil, ko pa se je o novici prepričal na svoje lastne oči, ko je pogledal skozi okno, je osupnil in v hipu so se mu vsa njegova lepa pričakovanja v zvezi z mojstrom in njegovim učenjem sesula v prah.
Napisal mu je ostro pismo, ga obtožil, da je navaden prevarant in da ga nikoli več noče ne videti niti slišati zanj.
Mojster se ni zmenil zanj in je še naprej imel svoja predavanja na robu mesta.
Po nekaj dneh pa kralju nekaj znotraj njega ni dalo več miru. Nemirno se je sprehajal po sobanah in prijelo ga je, da bi šel ponovno poslušat mojstra. A kako naj gre, ko pa ga je tako hudo obtožil?
Napisal mu je novo pismo, se mu v njem opravičil in ga prosil, če lahko ponovno pride na njegova predavanja.
Mojster mu je odpisal: » Seveda lahko pod enim pogojem, da boš v svoji kraljevski odpravi, s krono na glavi, točno opoldne preko celega glavnega trga, na svojih kolenih s svojim nosom porival košček lesa.«
Ko je kralj prebral mojstrovo odgovor, ga je scefral na koščke in popolnoma pobesnel.
Nemudoma mu je odpisal nazaj, da ne samo da je mojster prevarant in šarlatan, ampak je povrhu še pokvarjena baraba, da si sploh upa napisati kaj tako ponižujočega njegovi visokosti, ki je sam kralj.
Spet je minilo nekaj dni. Mojster je še naprej imel svoja predavanja na robu mesta in kralju ni niti odgovoril na njegovo pismo.
Kralj se je spet nervozno sprehajal po svojih sobanah, nekaj znotraj njega pa ga je kar naprej vleklo k mojstru.
Naslednjega dne so točno opoldne videli vsi dvorjani in vsi meščani, svojega kralja v kraljevski odpravi, z zlato krono na glavi, kako na svojih kolenih z nosom poriva košček lesa.
Vsak od nas je ta kralj, ki si misli kaj da je. To je ta lažna predstava, moj in tvoj ego, s katerim se identificiram, ki nama onemogoča, da bi prepoznala svoje pravo bistvo, ali sebstvo.
Morda je Sokrat rekel: «Vem, da nič ne vem«, vedel pa je več kot vsi njegovi nasprotniki.
Tudi zase vem, da malo vem, vem pa da sem našel tisto to:
»To kar iščeš je znotraj tebe«
ki ga lahko čutim kot notranjo luč,
kot ta nesmrtni del samega sebe,
s pomočjo mojstrovega darila Samospoznanja.
BOŽANSKO BITJE, NOTRANJE LUČI
KDOR NE ZNA BITI NIČ,
TA POSTANE KAJ,
IN KDOR POSTANE KAJ,
JE NAVADNA NULA,
KER REVEŽ TA NE VE,
DA TO KAR JE POSTAL,
GA OMEJI OD TEGA,
DA BI ZAČUTIL IN SPOZNAL,
TO,
KAR V RESNICI JE:
BOŽANSKO BITJE, NOTRANJE LUČI.
OD NIČ DO NULE,
JE DOLGA POT ZMOT,
PAPAGAJSKIH UČENJ, PROUČEVANJ,
KRAJŠA PA JE POT NAZAJ,
V TA NOTRANJI, SVETLI RAJ SPOZNANJ.
MALO JIH JE,
KI RAZUMEJO TO,
IN ŠE MANJ, KI TO POT,
ISKRENO POČNO.
Kljub temu, da vsak od naju dobro ve, da so tvoja ali moja pretirana pričakovanja pogreb najine ljubezni, kljub temu nenehno pričakujeva izpolnitev pričakovanj drug od drugega. 
Nekega jutra pa je zbudil kralja prvi minister in mu rekel, da po grajskih ulicah kolovrati in prepeva njegov pijani mojster, z napol prazno steklenico vina v roki, z drugo pa objema vsem njim znano hotnico mesta.
Naslednjega dne so točno opoldne videli vsi dvorjani in vsi meščani, svojega kralja v kraljevski odpravi, z zlato krono na glavi, kako na svojih kolenih z nosom poriva košček lesa.
