Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030321001316173

Poroka petek, 21. marec 2003 @ 00:13 CET Uporabnik: stojči Prijateljica, kateri se biološka ura, da bi kdaj imela svojega otroka izteka, mi je rekla, da bi se rada poročila. Vprašal sem jo zakaj, ona pa mi je odgovorila , da zato ker bi potem bila bolj srečna. Jaz pa vem, da nobena sreča ne pozna niti bi, niti bo, vse kar pozna, je samo in izključno sedanjost, oziroma ta trenutek. Sreča bi, ali bo je ena največjih iluzij, ali po domače prividov, ki čaka, da se bodo na odru našega življenja uresničile naše sanje, brez da bi za to, mi sploh kaj storili. Naj torej razčlenim to nekaj, kar pogojuje medsebojno srečo. 1. Brez mojega, ali tvojega prepoznanja nečesa v drug drugem, ne moreva čutiti drug do drugega naklonjenosti 2. Brez najine naklonjenosti, ne moreva čutiti drug do drugega iskrene ljubezni. 3. Brez najine iskrene ljubezni, ne moreva čutiti drug do drugega predanosti 4. Brez najine predanosti, ne moreva čutiti drug do drugega pripadnosti. Vse kar nama ostane, so le pogojeni kompromisi. Vprašal sem jo katere »sestavine« te pogojene, kompromisne sreče, bi jo osrečevale?? Če primerjam srečo človeka z avtomobilom: zunanjost in lastnino s karoserijo, čustva in razum z motorjem in življenjsko silo z gorivom, s katero od teh sestavin sreče bi se nekdo rad poročil? Vsekakor je pravi odgovor z vsemi, ampak, ali ni ravno karoserija in lastnina tista, ki v 99% odloča »srečo« moje izbire, čeprav je najbolj izpostavljena »vremenskim spremembam« in ali ni gorivo, ali ta pozitivna življenjska sila ravno tista zadnja stvar, na katero pomislim pri tem, tako odločilnem življenjskem dejanju? Vendar poglejmo resnici v oči in priznajmo, da se dejansko hočemo poročiti s to pozitivno življenjsko silo te osebe, ali njenim gorivom, brez katerega, ne deluje niti njen motor in brez katere kakršnakoli karoserija, nima nobenega pomena več. In zakaj se ne bi raje najprej »poročili« s svojim gorivom, ali svojo življenjsko silo, da ne bi pozneje prihajalo do smešnih in hkrati žalostnih kombinacij. Da, smešnih in žalostnih, če primerjamo našo »srečno« zunanjo zvezo z avtomobili, so možne recimo kombinacije, da ima nekdo karoserijo ferrarija in motor mopeda, ali karoserijo traktorja in motor Rols Roycea, še bolj smešno pa je, če skušamo bencinski motor drugega polniti z naftnim gorivom, ali obratno, kar se s takimi zvezami običajno tudi dogaja in nam prinaša pozneje v naših »srečnih porokah« huda razočaranja, jezo, sovraštvo in seveda celo bolezen. Vsiljevanje svoje volje drugemu v takih zvezah, je nič drugega kot eno samo ubogo nasilje, nad samim sabo in drugim. Spomnim se razgovora z znancem, ki mi je pravil, kako se z ženo že dolgo časa niti ne ljubita, niti ne marata, celo sovražita se. Vprašal sem ga zakaj se potem ne loči. Odgovoril mi je: »Ali misliš, da sem neumen, tako sem se namučil, da sem prigaral, vse kar imam, zdaj pa naj vse to delim na dvoje?« Človek, kateremu so materialne dobrine pomembnejše od stanja njegove zavesti, od njegove trenutne sreče, je zame neumen nevednež, pa četudi je doktor vseh doktorjev. Svetoval sem mu naj pomaga sebi vsaj tako, da pride kdaj na kakšno video prireditev, kjer bo izvedel o možnosti notranje izpolnitve in naj tam poizkuša začutiti svoj notranji mir, vendar mi je odgovoril, da za to on nima prav nobenega časa. Pomagati nekomu, ki si noče pomagati sam, res ne more nihče. Katera je tista stvar, ki spremeni našo ljubezen do neke osebe v sovraštvo? Odgovor je zelo preprost. Že na začetku nismo sprejeli te osebe takšne, kakršna v resnici je, ampak smo pričakovali, da se nam bo sčasoma prilagodila. Naša pretirana pričakovanja do te osebe, ali njeno, po naših merilih neustrezno obnašanje do nas, je spremenilo to ljubezen v sovraštvo. Zakaj se je to zgodilo? V odnos smo vstopili s pogojenimi kompromisi, prava ljubezen pa jih enostavno ne potrebuje, ker je znotraj sebe že skladna in popolna. Vsi poznamo stari izrek, da to kar iščeš je znotraj tebe, torej je tudi ta sreča, ki jo iščem v drugi osebi, v bistvu znotraj mene samega in če je ne odkrijem znotraj sebe, je ne morem odkriti in prepoznati niti v komerkoli drugem. Moj mojster pravi, da je človek poroka umrljivega in neumrljivega dela sebe, končnega in neskončnega. Umrljivi del sebe poznamo kar dovolj, kaj pa neumrljivega? Danes zjutraj ob štirih, sem zapisal sledeče: « Vsaka ljubezen je prepoznavanje notranje »polnine«, in ne nekakšno polnjenje, neke notranje praznine.« Ljudje, smo vsi berači notranje sreče in vse kar počnemo, počnemo samo zato, da bi bili bolj srečni, vendar je prav ta sreča, ves čas na dosegu našega lastnega zavestnega diha. Nekdo je rekel: »Bog najprej jemlje, nato daje«. Zase pa vem, da če se naučim najprej čutiti svojo srečo, mi jo pozneje ni težko niti dajati, niti sprejemati in to je zame nič manj in nič več, kot moj bog, ali moja bit, ali moja duša, ali kakorkoli ga (jo) želim že imenovati. (Tako žalostno se mi včasih zdi, da se pri takih poglobljenih temah stanja bivanja, razpravlja o zaimkih, ki določajo nek spol, če pa je vsak od nas v tej biti, ali duši, ali srcu mnogo, mnogo več, kot samo nek ženski, ali moški spol.) Šele ko se moj razum lahko poroči z mojim srcem, šele takrat, ko se onadva dopolnjujeta, res lahko prepoznam to osnovno srečo, ki je lahko z mano v dobrem in slabem, v revščini in bogastvu, v bolezni in zdravju, prav do mojega zadnjega diha, ne glede na to, ali sem na zunaj v nekem partnerskem odnosu ali ne. Vendar moram za to najprej v sebi to nekaj prepoznati. Šele ko to nekaj v sebi res prepoznam, lahko do te prepoznavnosti čutim svojo naklonjenost. Moja poglobljena naklonjenost prepoznavnosti, rodi ljubezen in ta poglobljena prepoznavnost ljubezni, rodi predanost, ki mi to ljubezen spet vrača nazaj. Res zveni zapleteno, a je še kako osupljivo lahko, preprosto in občuteno. Znanka, ki je pred kratkim sprejela mojstrove tehnike Samospoznanja, me je vprašala, zakaj ji že pred leti nisem povedal za to najbolj preprosto, a hkrati tako čudovito možnost notranje izpolnitve, jaz pa sem ji odgovoril, da sem ji, vendar kaj češ, ko včasih človek potrebuje leta in leta, da res zasliši glas, svojega srca. :) Poroka srca Skozi mojstrova darila, skozi moj hvaležen dih, se je moja smrtnost poročila, z mojo božansko nesmrtnostjo, moja končnost z neskončnostjo, moja prividna nevednost, z mojo blaženo Vednostjo, in moj radoveden razum, z mojim spoznanjem srca. In moja življenjska sila ve, kje in kdaj, se taka poroka, res konča, če sploh se … Stojan Svet Komentarji (8) www.pozitivke.net