Šel sem kot berač od praga do praga po vaški cesti,
ko se je prikazal v daljavi tvoj zlati voz kakor sijajen sen,
in čudil sem se,
kdo je ta kralj vseh kraljev.
Moje upanje je zakipelo in zdelo se mi je,
da so moji žalostni dnevi pri kraju,
in stal sem in čakal na miloščino,
ki mi bo dana, ne da bi prosil zanjo,
in na bogastvo, ki bo razsejano vsenaokoli po prahu.
Voz se je ustavil, kjer sem stal.
Tvoj pogled je padel name in stopil si dol smehljaje se.
Čutil sem, da je sreča mojega življenja slednjič prišla.
Tedaj si naglo iztegnil desnico in dejal:
“Kaj mi moreš dati?”
Ah, kakšna kraljevska šala je bila to,
odpreti dlan in beračiti pri beraču!
Bil sem zmeden in stal sem neodločen,
potem pa sem iz svoje malhe vzel prav majčkeno žitno zrno
in ti ga dal.
Ali kako veliko je bilo moje presenečenje,
ko sem ob koncu dneva izpraznil malho na tla
in sem v siromašnem kupu našel majčkeno zlato zrno.
Bridko sem zajokal in si zaželel,
da bi ti mogel dati vse, kar je mojega.
