Naj se vrnem iz brezčasnih božanskih tem, v temo zelo konkretnih medsebojnih partnerskih zvez. Glede na dejstvo, da že 55 let tlačim to ljubo zemljico, imam na tem področju, kar nekaj izkušenj in nisem glede tega prav noben svetnik. Naj ti jih nekaj opišem, vendar naj pred tem omenim, da je tvoje lastno izkustvo v teh zadevah vedno bilo in bo najboljše zate, kot je vsak zase najbolj odgovoren sam pred sabo in pred svetom.
Spomnim se, ko sem bil še mlad, mi je končno uspelo osvojiti določeno lepo modrooko dekle, pobeljenih las. Imela je čudovite prsi in lepe dolge noge. Res sem bil ponosen nanjo, saj so mi jo znanci in prijatelji, vsi po vrsti zavidali in me spraševali za recept, kako mi jo je uspelo osvojiti. Nerodno je bilo to, da ko sva se sprehajala po mestu, me od znancev in prijateljev takrat sploh nihče še opazil ni, ker so vsi, celo med mojim pogovorom z njimi, ves čas buljili samo vanjo.
Nje to ni motilo, ker me je imela iskreno rada, bila pa je zelo neodločna. Spraševala me je od tega, kaj naj obleče, do najbolj banalnih stvari, kaj naj stori v tem ali onem primeru. To me je obremenjevalo, saj še zase takrat nisem vedel, kaj naj v določenih primerih storim. Vsak dan me je po telefonu spraševala, ali jo zares ljubim in jaz sem ji vedno odgovarjal: »Seveda draga«, dokler se nisem enkrat iskreno vprašal, ali bi res hotel preživeti preostanek svojega življenja z osebo, ki me večkrat na dan sprašuje, ali jo zares ljubim.
Odgovor je bil: »Ne«.
Ta deklica je potrebovala za partnerja močno dominantno osebo, ki se bo odločala namesto nje. Ker sva bila takrat oba še precej mlada, sem prepričan, da je pozneje prerasla svojo neodločenost, ali pa tudi ne, kdo ve. Jaz vsekakor nisem bil sposoben nositi njenih bremen, niti nisem imel potrpljenja odločati se namesto nje.
Mnogi ljudje mislijo, da je idealen partner tak, ki ima nasprotne, ali manjkajoče lastnosti, kot on sam. Meni se to zdi popolnoma zgrešeno. Bolj mi je partner podoben na notranje usmerjenem energetskem nivoju, mišljenjskem, čustvenem, in seveda še najmanj na fizičnem, večja je priložnost za obojestransko srečo in zadovoljstvo. Samo če človek, tako kot sem jaz, kaj takega v življenju res doživi, lahko to tudi razume, drugače lahko o tem le fantazira.
Če se morava kot partnerja oba stalno truditi, da zadovoljujeva potrebe drug drugega, da nama ne bi bilo drug z drugim dolgčas, če naju najina zveza prazni, namesto izpolnjuje, je taka zveza za oba utrujajoča in energetsko škodljiva.
Ljubezen med partnerjema je zame nič več, niti nič manj, kot pretok najžlahtnejše pozitivne energije.
Danes nas je že veliko ljudi, ki jih v angleško govorečih deželah imenujejo »free spirits«, ali po domače ljudi svobodnega duha, ki partnerske zveze niti ne potrebujejo, ker so sami sebi in svojemu poslanstvu že povsem dovolj.
Idealnega partnerja so našli znotraj sebe.
Zame je vsak partnerski odnos, ki temelji na nekem skupnem dogovoru že poroka, ki traja tako dolgo, dokler ga oba partnerja obojestransko spoštujeta. Vsaka zveza se začne pri medsebojnem spoštovanju, cenjenju in pozornosti, konča pa pri igrah razuma, kdo bo koga.
Partnerska zveza je lahko lepa energetsko pretakajoča obojestranska šola dajanja in sprejemanja.
Prejšnji teden me je ena od prijateljic, ki je praznovala rojstni dan povabila v neko ljubljansko diskoteko, kjer se je kar trlo mladih ljudi. Med plesom (beri prerivanjem na plesišču) mi je postalo malo prevroče, sem se odpravil na stranišče v kabino in si izpraznil mehur. Ravno takrat sta na WC prišla tudi dva mladeniča, ki očitno nista vedela, da je še kdo tam. Eden je vprašal drugega:
»Ali si danes že pof… kakšno prasico?« Drugi mu je odgovoril: »Včeraj ja, dons je še cajt, ampak poglej, kaj se mi je naredl na k…, izgleda, da imam že AIDS«
Ne vem, ali se tudi na ženskih WC-jih tako »poglobljeno« pogovarjajo mlada dekleta, ampak že ta izjava mi je bila več kot dovolj, da ugotovim, da je takšne vrste mladina danes že vnaprej popolnoma izgubljena, brez možnosti popravnega izpita. Zgubljena, ker ni našla osnovnega spoštovanja in cenjenja sebe. Tu je očitno zatajila njihova lastna družina, njihova šola in oblast z vsemi ustreznimi ministrstvi vred. Ko bo izbruhnila ta huda epidemija in bodo mladi umirali vsevprek, denarja za zdravljenje seveda ne bo, dovolj pa ga je zdaj za vladni luksuzni avion in vse druge nepotrebne neumnosti.
Človek kar ne more verjeti, da obstajajo danes ljudje, ki jim je tako malo mar njihovih življenj in življenj tistih, ki jih s svojim neodgovornim početjem ogrožajo.
Ko sem v diskoteki gledal vse te mlade ljudi, ki hlepijo po sreči, sem si rekel: »Daj da bi čimprej zvedeli, da je vse kar iščejo, znotraj njih, vse spoštovanje, vse cenjenje, vsa ljubezen in ves vesoljni mir.«
Naj napišem še nekaj o tistih, ki imajo radi istočasno več spolnih partnerjev. Že zgornji primer govori o tem, da jim ta čas zdaj sploh ni naklonjen. V svojem življenju sem imel kar nekaj priložnost spoznati take ljudi. Niti eden od njih, pa naj bo moški ali ženska, mi kot človek ni deloval jasno, večina od njih je bila zame hudo zmedenih, nesposobnih kakršnekoli koncentracije, ali zbranega pogovora, kot bi vse te energije s katerimi prihajajo v medsebojnih spolnih odnosih v stik, znotraj njih povzročala eno samo njihovo zmedo in praznino.
Je pa še ena stvar, ki je pri vsem tem zelo važna. To so naši podedovani miselni vzorci, ki delujejo po svojih notranjih tirnicah, ki so zelo neodvisni od našega mišljenja in nam lahko povzročajo pri partnerskih odnosih tudi občutek krivde, zato je poglobljeno čutenje sebe v tako kočljivih zadevah, kot je partnerski odnos ne samo zaželeno, temveč zame celo nujno. Zelo se strinjam z Edgar Cayceom, katerega sem včasih veliko bral, ki pravi, da ima vsak od nas nekje idealnega partnerja, s katerim bi bil v življenju najbolj srečen, vendar si ga večina od nas, v tem življenju, niti ne zasluži spoznati.
Zato vedno znova in znova ugotavljam, kako sem sam lahko srečen, da imam to dragoceno darilo Samospoznanja, ki mi omogoča z vsakim dihom čutenje svojega bistva, ki je zame tudi neke vrste idealen partner, katerega prijateljstvo, kot pravi moj mojster, lahko zame traja tudi večno. :)
stojči
Najino hvaležno srce
Midva, ne bova se jemala,
midva, ne bova se dajala,
v igrah najinega razuma,
kako bo kdo kdaj koga,
samo spoznavala bova,
kar nama vedno daje,
najino, hvaležno srce…
Naj se vrnem iz brezčasnih božanskih tem, v temo zelo konkretnih medsebojnih partnerskih zvez. Glede na dejstvo, da že 55 let tlačim to ljubo zemljico, imam na tem področju, kar nekaj izkušenj in nisem glede tega prav noben svetnik. Naj ti jih nekaj opišem, vendar naj pred tem omenim, da je tvoje lastno izkustvo v teh zadevah vedno bilo in bo najboljše zate, kot je vsak zase najbolj odgovoren sam pred sabo in pred svetom.
Mnogi ljudje mislijo, da je idealen partner tak, ki ima nasprotne, ali manjkajoče lastnosti, kot on sam. Meni se to zdi popolnoma zgrešeno. Bolj mi je partner podoben na notranje usmerjenem energetskem nivoju, mišljenjskem, čustvenem, in seveda še najmanj na fizičnem, večja je priložnost za obojestransko srečo in zadovoljstvo. Samo če človek, tako kot sem jaz, kaj takega v življenju res doživi, lahko to tudi razume, drugače lahko o tem le fantazira. 
Ko sem v diskoteki gledal vse te mlade ljudi, ki hlepijo po sreči, sem si rekel: »Daj da bi čimprej zvedeli, da je vse kar iščejo, znotraj njih, vse spoštovanje, vse cenjenje, vsa ljubezen in ves vesoljni mir.«
