Zaradi razgibavanja gležnja sem postala ta teden reden gost v kranjskem Zdravstvenem domu. Že prvi dan so mi pozornost zbudile fotografije na hodniku v pritličju s spremljajočim besedilom. Danes sem si vzela čas ter sem si jih ogledala.
Fotografije predstavljajo revščino, povezano z lakoto. Vsi poznamo te fotografije, iz katerih zrejo v nas otroški obrazi z velikimi žalostnimi očmi, pogled s teh pretresljivih oči pa nam uhaja na suhcena telesca z velikimi trebuhi. Mislim, da te fotografije nikogar (več) ne prizadenejo, kar seveda ni prav, a ljudje ob takih slikah vedno pomislimo, da se to ne dogaja nam, niti našim najbližjim. In zraven mislimo, da je samoumevno, da nas in naših bližnjih kaj takega niti ne more nikoli doleteti. In zaključimo, da se vsebina sporočila (zato) nas ne tiče.
Pa še kako se nas tiče. To je naša resničnost, nič manj kot pa šolske težave naših otrok ali pa zdravstvene težave naših staršev. Cel svet je ena velika družina in nikar ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni. Vedno zvoni tebi. Ker te je z vsako smrtjo delček manj in te je z vsakim rojstvom delček več.
Fotografije so opremljene s spremljajočimi besedili v obliki citatov. Presenetilo me je, in to zelo prijetno presenetilo, ker so med njimi navedeni citati iz sporočil Maitreje, Benjamina Crema (Share International), Ghandija, matere Tereze, Jezusa, pa tudi bivšega predsednika Amerike Jimmyja Carterja, nekaterih ameriških poslancev itd…
Sporočilo te razstave je naslednje (tako sem to jaz sprejela): vsi smo soudeleženi pri vsakem od trpljenj tega sveta, tako tudi lakote v Afriki in v nerazvitih deželah sveta.
Lakota: to ni pomanjkanje hrane. Lakota, to je pomanjkanje ljubezni. Ali dajemo revnim drobtinice, ki nam padejo na tla z obložene mize, ali smo jim pripravljeni dati od svojega izobilja? Razviti svet se ukvarja s tem, da bi zmanjšal proizvodnjo hrane in na ta način obdržal njene visoke cene (in s tem čim več dobička), revnim je hrana življenje, preživetje. Komur je dano imeti samo en obrok hrane na dan, temu se Bog upa prikazati samo v hrani.
Edina vojna, ki je lahko upravičena in pravična, je vojna proti revščini. Če tekmujemo, tekmujmo pri odpravljanju korupcije, odpravljanju lakote in revščine. Naša mati Zemlja daje dovolj hrane, da nobenemu od njenih sinov in hčera ni treba trpeti lakote. Lakota je posledica pohlepa, ne pomanjkanja hrane. V prihodnosti ne more biti pohlepa, ali pa prihodnosti sploh ne bo.
In naj zaključim z mislijo Indijanca iz plemena Cree, ki je tudi med sporočili:
Ko boste posekali poslednje drevo,
ko boste zastrupili poslednjo reko
in ulovili poslednjo ribo,
takrat boste ugotovili,
da se denarja ne da jesti.
Zaradi razgibavanja gležnja sem postala ta teden reden gost v kranjskem Zdravstvenem domu. Že prvi dan so mi pozornost zbudile fotografije na hodniku v pritličju s spremljajočim besedilom. Danes sem si vzela čas ter sem si jih ogledala. 
Sporočilo te razstave je naslednje (tako sem to jaz sprejela): vsi smo soudeleženi pri vsakem od trpljenj tega sveta, tako tudi lakote v Afriki in v nerazvitih deželah sveta.
Edina vojna, ki je lahko upravičena in pravična, je vojna proti revščini. Če tekmujemo, tekmujmo pri odpravljanju korupcije, odpravljanju lakote in revščine. Naša mati Zemlja daje dovolj hrane, da nobenemu od njenih sinov in hčera ni treba trpeti lakote. Lakota je posledica pohlepa, ne pomanjkanja hrane. V prihodnosti ne more biti pohlepa, ali pa prihodnosti sploh ne bo. 
