Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030120205934354




Prašne poti bližnjega vzhoda in zahoda z vašim vodičem satanom

torek, 21. januar 2003 @ 14:59 CET

Uporabnik: Anonymous

Satan, lucifer, belial, abaddon, apollyon, leviatan, hudobec, hudič, rogati, skušnjavec, je samo nekaj besed iz biblije in pa na tem področju izjemno bogatega ljudskega izročila, ki naj bi vse predstavljale bitje, ki predstavlja poosebljeno zlo na tem svetu in v katerega verjame še danes 20-30% krščanskih vernikov.

Glede na to, da je v srednjem veku postal ena od najpomembnejših figur in da se ga tudi danes pogosto omenja, bi človek pričakoval, da mi je v sv. pismu posvečeno najmanj poglavje ali dve, če že ne kar cela knjiga, zgodbica o padlem angelu pa je jasno zapisana.

Vendar, kot verjetno veste, so vsa ta imena v stari zavezi komaj bežno omenjena, nikjer pa ne obstaja povezava med vsemi temi osebami, na primer med abaddonom, uničevalnim angelom in luciferjem, odpadnikom od božje milosti.

Potreben je bil tisočleten trud predvsem pooblaščenih razlagalcev sv. pisma, da je nastala legenda o meni, pognala korenine in je niso izbrisali niti prevodi biblije. Nasprotno, v času reformacije so grmade, na katerih so sežigali privržence satana, zagorele še posebej pogosto, kot podžgane s strahom.

V stari zavezi je moč najti naslednje omembe, ki se povezujejo s satanom:
enkrat samkrat se omenja Luciferja, latinsko prinašalca luči, jutranjo zvezdo, kar naj bi izviralo iz hebrejskega haylal, ki bi lahko pomenilo svetleči, lahko tudi prinašalca luči.

Interpretacija padlega angela nič kaj dobro ne razloži, zakaj bi ta lahko bil sovražnik narodov, zelo enostavna pa bi bila razlaga, ki bi lahko razložila padec živega boga, nekoga ki je hodil po tem svetu in nenadoma izgubil svoj božji status in je pristal na zemlji. Živih bogov bi se v času nastanka teh tekstov lahko našlo kar lepo število, gotovo nekaj v Egiptu, pa morda še kakšen drug kje drugje, med njimi tudi gotovo kakšnega, ki je zase hotel višji položaj v "božji hierarhiji" kot IHVH.

Kasneje se v novi zavezi omenja Jezusa kot pravo jutranjo zvezdo.

Pri tem v povezavi s tem še nisem srečal omembe Egipčanskega kulta zvezde Sirius (pod A in pod B), ki je prav tako vzhajala nekaj pred vzhodom sonca in naznanjevala novo jutro. Seveda je bila Venera močnejša in bolje vidna, in omemba Jezusa kot prave, svetlejše jutranje zvezde, je predvsem primerjava s kultom Ozirisa in Isis in njunih variacij, ki so častili malo manj svetlo jutranjo zvezdo Sirius in s tem IHVH-u konkurenčne bogove.

Sicer pa satan po hebrejsko menda pomeni sovražnik, tako da se v bibliji ta beseda ponavlja še prav redko, saj se vedno najdejo kakšni sovražniki, ki nas frustrirajo in jih zato vsaj zapišemo in mistificiramo, če jih že premagati ne moremo.

V stari zavezi obstaja še en opis sovražnika, ki je padel iz milosti v nemilost IHVH-a, nekoga ki je v rajski vrt postavil on in njegovo ljudstvo, v vrt poln sicer zemeljskih bogastev, vendar ga je prav to zemeljsko bogastvo premamilo v dejanja, ki jih IHVH (in njegovo ljudstvo) ni odobravalo in mu podelilo status sovražnika. Seveda je temu na srečo sledil padec na nos in izguba (zemeljskega) raja.

Pa pojdimo naprej k belcebubu. Omenja se enkrat v stari zavezi, kot tempelj boga belcebuba v puščavi. Po nekaterih naj bi šlo za varianto Baala (Baal-zebul, slednje pomeni drek, oz. Baalshit po domače), skratka spet konkurenčni bog, spet sovražnik skupnosti in spet en razlog, da se o njem ne piše najbolj prijazno. V časih nastanka nove zaveze je postal morda še malo bolj konkurenčen oz. bližji in se ga zato še nekajkrat ne prav prijazno omeni.

Abaddon, apollyon, grško in hebrejsko pomenita uničenje, lahko ga pripišemo angelu, lahko ga pustimo kar samega, napovedati ga tako ne znamo in se ga zato bojimo.


Leviathan, zmaj, ..., označujejo različne pošasti, kot so velikanska morska kača, zmaji, kot jih poznamo oz. ne poznamo iz raznoraznih legend.

No večino imen smo omenili, vseh vplivov pa še ne. Pa se ustavimo še na Sethu, ki bi lahko bil pralik po katerem je morda nastajal satan. Je bog puščave in viharjev, bog vojne, nastal iz temne kače po imenu Zet, bog noči, ves čas v boju s Horusom, Sončnim bogom. Nekateri pravijo, da se je Baal razvil prav iz Setha. V Egiptu je svet urejen v nasprotjih, svetloba -- tema, delta -- dolina, rodovitna zemlja -- puščava, kar je zelo črno bel svet. Tudi bogovi imajo vsak svoje nasprotje. Tako da izvira dualizem dobro -- slabo morda prav iz te mitologije, oz. korenini v Sethu. Poleg Setha pa lahko najdemo pravzor satanu še v Anubisu (Sirius), bogu podzemlja, ki je bil navdno kar huda pošast, ki se je bilo treba bati, še posebej kasneje ko je Sethov kult izgubljal na pomembnosti pa so njegove lastnosti prevzemali drugi bogovi.

Za trenutek bomo na našem potovanju skočili do Indije na čaj k Devi, kjer v deva morda koreninijo besede kot so devil, evil, divine, tieval, dival, diufal, djoful, djevful, tja nekje do diabolo. Beseda sicer pomeni boginjo, duhovno bitje iz "boljših družin" hindujskega panteona. Menda naj bi Perzijci trčili ob hindujska božanstva in ker bližnji vzhod niti takrat ni bil pokrajina, kjer bi večino časa vladal mir, so seveda podjarmili nekatera ljudstva in, kar se je pozneje pokazala kot dobra praksa, asimilirali njihove bogove, vendar tokrat v podrejeni vlogi, vključene v nov pantheon kot manjša božanstva, zaradi nekaterih interesov morda tudi ne ravno najlepša in najboljša. Ali pa vseeno, recimo kot angele.

Potem pa se bomo počasi vračali domov preko Grčije, kjer se bomo ustavili pri Panu, bogu, katerega značilnosti so rogovi, piščalka, izrazit spolni organ in še večji spolni nagon, kosmate kozje noge in kopita, smrad po žveplu, skratka videz, ki priliči vsakemu pravemu hudiču. Če se spomnimo, da so Perzijci inkorporirali hindujska božanstva v svoja verovanja kot angele, potem lahko vidimo, da je krščanstvo uspešno inkorporiralo in demoniziralo Pana, še posebej, ker je bil v Evropi po propadu rimskega imperija precej popularen, vsaj toliko, kot je nekaj stoletij kasneje postal popularen hudič, ki je v celoti prevzel njegov imidž.

Do hudiča, ki se je izganjal z ognjem pa manjka še en korak, ki nam ga morda prinese kakšno žrtveno jagnje. Oz. dežurni krivec. Ker ko je življenje težko in ni videti kakšne posebne perspektive, potem lahko dežurni krivci vsaj za nekaj časa odvrnejo pozornost od življenja samega oz. od resničnih problemov. Ko nam je pretežko priznat, da smo mi krivi, da nas je strah in tako nam dežurni krivec prinaša določeno olajšanje, preko marginalizacije, dehumanizacije in preganjanja drugih.

Počasi zaključujemo naše potovanje po bolj eksotičnih pokrajinah in ker imamo še nekaj časa na avtobusni vožnji domov, bom izkoristil priložnost, da zadevo lepše zaključim, pa mi ne zamerite prehoda v prvo osebo.

Nastal sem iz številnih mitov, iz katerih črpam svojo moč, hranim se z vsem nepotrebnim trpljenjem, videl sem že boljše čase, vendar mi kot mitološkemu bitju še vedno ne gre prav slabo. Mislim, da bom še dolgo živel.

Sem nasprotnik; sem sovražnik; sem gibalo ki se hrani v nasprotjih; sem ločevanje; sem preganjanje drugačnih; sem edina zveličavna ideja; sem edini pravi bog; sem strah; sem sejanje strahu; sem zatiskanje oči pred samim sabo in pred stvarmi, ki se dogajajo okrog mene; sem zatiranje; sem prenašanje trpljenja drugih, da lahko ostajam v peklu udobnega ne-življenja.

Sem del Vas, toliko, kot ste vi del mene. Sem del vas, kot najdete v sebi del tega, kar sem vam poskusil našteti. Ali pa še česa podobnega.

Vaš daimonček

P.S. Sicer pa tole spada v rubriko blodnje, ki iz neznanega razloga manjka.

4 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030120205934354







Domov
Powered By GeekLog