Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete dajati nasvete, niste storili, kakor sem vas prosil.
Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete razlagati, da narobe čutim, teptate moja čustva.
Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa se pričnete truditi, da bi mi pomagali rešiti težavo, mi s tem ne ustrežete, pa naj se vam zdi to še tako čudno.
POSLUŠAJTE!
Samo to vas prosim, nič ne recite in nič ne storite, samo poslušajte me.
Saj lahko skrbim zase. Nisem nebogljen. Malodušen in omahljiv, to že, vendar ne nebogljen.
Kadar storite kaj namesto mene, kar bi lahko ali moral storiti sam, prispevate k razvoju mojih bojazni in nezmožnosti.
Če pa sprejmete dejstvo, da čutim kakor čutim, četudi je še tako brezumno, vas lahko preneham prepričevati in usmerim svojo pozornost na to, da bi razumel, kaj se skriva za mojimi brezumnimi čustvi.
In ko postane vse jasno, je odgovor na dlani in mi vaš nasvet ni več potreben. Brezumna čustva postanejo razumljiva, če ugotovimo, kaj tiči za njimi.
Molitev včasih nekaterim pomaga prav zato, ker je Bog nem, ker ne svetuje in ne poskuša ničesar urejati.
Bog samo posluša in nas pušča, da si pomagamo sami.
Zato vas prosim, poslušajte. Prisluhnite mi.
Če pa že hočete kaj reči, počakajte malo, da pridete na vrsto…
Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete dajati nasvete, niste storili, kakor sem vas prosil.
