Prav gotovo se skorajda vsi sprašujemo, zakaj in od kod toliko gorja, skrbi, napetosti, nasilja, ipd. Tako kot včasih iščemo izgubljeno stvar tam, kjer je ni ter nikoli ne pomislimo, da se morebiti nahaja kje drugje, mogoče na najbolj običajnem, znanem mestu, tako tudi redko pomislimo, da se vzroki za največ trpljenja in gorja nahajajo na najbolj običajnih in znanih krajih.
Eno izmed njih je šola in druge vzgojne ter kulturne ustanove. Šolski sistem je dolgo časa ostajal skorajda nespremenjen, sprememba pa je velikokrat predstavljala samo korak nazaj. Od dne, ko se je pričela uveljavljati šolska obveznost, se je količina nerazumevanja, izkoriščanja in nasilja še dodatno povečala in je sledila škodi, ki so jo že povzročale razne tradicionalne religije. To je zgodovinsko dejstvo. Vsaka religija bolj ali manj sloni na idejah in zahtevah, poleg uničujočih prepričanj in predsodkov. Današnji šolski sistem pa se v bistvu ne razlikuje veliko od religioznega. Sestavljajo ga ideje, pričakovanja in zahteve o tem: kdo ste, kaj morate narediti, in kaj postati. Sestavljen je iz: pohval (dobre ocene) in graj (slabe ocene), zato spodbuja tekmovalnost, kjer se uspešni odobravajo ali celo nagrajujejo, neuspešni pa obsojajo ali celo kaznujejo. Ko pa vam kaj takega pride v kri (v navado), se je tega težko znebiti. Povsem jasno je, da takšna igra obsojanja (sovraštva) ne prinaša koristnih posledic. Tako je šolski sistem v večini primerov postal zelo destruktiven. V šoli se ne ocenjujejo samo izdelki in znanje, temveč tudi posamezniki kot individualne osebe, kar je seveda povsem nekorektno in neustrezno. Kadar ocenjujete, je izredno težko oceniti samo tisto, kar pri otroku ne bo puščalo zamer in drugih psiholoških ran, saj se s svojimi deli velikokrat poistoveti. Tako bi morali biti izredno budni in pozorni, zato bi bilo veliko učinkovitejše, če bi se ocenjevanje v celoti opustilo, ker je določene posledice primerjanja in obsojanja, ki ga prinaša ocenjevanje, zelo težko odpraviti. Bistvena vrednota šolskega sistema je spomin in pomnjenje na pamet. Razumevanje, ki ga učitelji(ce) zahtevajo, pa je le prisiljeno dojemanje in odobravanje snovi v okvirjih, ki ustrezajo učiteljem. Zato so spletkarsko razvili sistem, kateremu se podrejajo, da bi opravičevali svojo subjektivnost in tako zagovarjali njihova početja, ki škodljivo vplivajo na to mlado družbo, polno upanja, veselja in radosti. Sposobnost pomnjenja je odvisna od podedovanih genov intelektualnih sposobnosti. Intelekt je neke vrste bioračunalnik in sam po sebi ne vsebuje nobene inteligence. To je zdaj tudi znanstveno dokazano. Zato se s krepitvijo koncentracije, pomnjenja in s kopičenjem informacij ni nikoli krepila inteligenca, razumevanje in zavestnost. Preprosto povedano je inteligenca prisotnost duha, šolski sistem pa počne ravno obratno- odmaknjenost duha. Z nasilnim razumevanjem, ki ga spodbuja šolski sistem, pride do odmaknjenosti duha, inteligence. Naravno, inteligentno razumevanje ni odvisno od vaše volje, zgodi se, ko so ustrezne razmere. Za inteligentno razumevanje je potrebna pozornost, navzočnost, zanimanje, predanost in zaupanje. Na silo ni mogoče poglobljeno in celostno razumeti, ker se v posamezniku po naravni poti pojavi odpor, kar je nasprotje predanosti in zaupanju, obenem pa se zmanjšuje navzočnost in zanimanje. In takšno psihološko nasilje bomo morali čimprej odpraviti, saj povzroča razne duševne motnje in bolezni, kot tudi porast nasilja v družbi, na ulicah. V šolah ste "prisiljeni" se naučiti tuja spoznanja na pamet, ne glede na to, če vam snov ugaja, se vam zdi zanimiva ali pa ne. Tega vas ne bo nihče vprašal. Snov, ki se je učite na pamet, pa je velikokrat prenesena od duševno zmedenih posameznikov, bodisi iz naravoslovnih, književnih ali drugih strokovnih ved. Če vas nekdo pri tem sili, lahko to razumemo kot psihološki zločin. Sicer pa, če se uprete, boste na vsak način prikrajšani pri odobravanju, pohvalah in dobrih ocenah, zato vas bo družba še bolj grajala in izločila. Za otroka je to veliko breme, saj hrepeni po odobravanju in sprejemanju. Znano je, da se skorajda vsak otrok bolj ali manj očitno temu upre. To je povsem naravni proces. Vsiljevati tuje misli in spoznanja nekomu, obenem pa ga zaradi upora še dodatno kaznovati, je tako grozljivo početje, da se tega ne da niti opisati. To počnejo religije, šole in druge obvezne in neobvezne organizacije, škoda, ki pri tem nastane, pa je zelo velika. Šola vas s takim početjem zavrača, graja in sovraži, zato otroku ne govorite, da mora zaradi lastne koristi v šolo. Samo vedno bolj bo zmeden. Ljudje so po naravi občutljiva bitja in tudi če otrok tega ne zna opisati, lahko sluti, da ga šola zavrača in obsoja. Nič čudnega, da ga srečanje s prvo ljubljeno osebo tako zelo prevzame. To je tako, kot v primeru sestradanega psa, ki je bil tako zelo sestradan, da se je tako zelo najedel, da mu je počil želodec in je umrl. V tistih mladostniških letih, ko najdete svojo "prvo ljubezen", ste ljubezni tako zelo lačni in sestradani, da se takratnim mladostniškim posledicam ljubezni, ki velikokrat povzročajo trpljenje, ne morete izogniti. To kar je takrat in danes počela religija in druge vplivne ustanove, počne tudi šola. Dolgoletno zavračanje in obsojanje zagotovo ne prinaša koristnih posledic. Zato so huda psihološka trpljenja in bolečine mladostnikov, ki v skrajnih primerih vodijo do samo-uničevanja ali celo samomorov, le logične posledice dolgoletnega obsojanja in sovraštva, ki ga povzročajo religiozni in šolski sistemi. Kot učitelj(ica), ne morete zagovarjati klasičnega in tradicionalnega šolskega sistema, ne da bi odgovarjali za posledice, ki ga takšen šolski sistem prinaša. Posledice pa so izredno hude, vključno s konkretnimi primeri trpečih mladostnikov in žrtvami samo-uničevanja (alkohol, prepovedane droge).
Šola bi vas morala spodbujati pri spoznavanju samega sebe, svoje resnice, saj bi le tako lahko vedeli, kaj pozneje v življenju početi, hkrati pa bi postajali vedno bolj občutljivi, zavestni in inteligentni. Sedaj pa je vse odvisno od vaših umskih sposobnosti. Vsa vaša sreča in radost je odvisna od tega ali boste podedovali visoke ali nizke umske sposobnosti. Ves smisel je skoncentriran na najbolj porazen del človeškega telesa - vaš um. Bolj kot ste intelektualno nadarjeni, se slepo prilagajate učnemu režimu ter se trudite, boljše ocene boste imeli in zato več možnosti za napredek, nadaljevanje v študiju. Višja izobrazba vam zagotavlja višji status in s tem možnost večjega denarnega prihodka. A ne glede na to, kako privlačno se vam vse to zdi,
je vaša zavestnost ozka, inteligenca okrnjena, duh odmaknjen, sebe pa zelo slabo poznate, zato so misli o lepi in spodbudni bodočnosti le čiste iluzije. V življenju bo veliko nepričakovanih dogodkov, zato je vaša sreča na zelo majavih nogah. Zaradi navezanosti na materialno in na svoj lažni jaz, se vam na začetku zdijo pojmi kot so visok status ter bogastvo zelo privlačni, mamljivi in ni potrebno veliko, da nasedate raznim obljubam vaših staršev, učiteljev, prijateljev in drugih, ki vas zavedno ali nezavedno samo zavajajo. Zaradi takšne navezanosti in nevednosti velikokrat hudo zbolite ali kako drugače trpite ter težite k pomanjkanju in izgubi, ker vas odsotnost duha pripravi do takšnih "tragičnih" dogodkov. V bistvu so takšni dogodki vaš blagoslov, saj bodo spoznanja, ki bodo temeljila na teh izkušnjah, pravzaprav vse, kar boste na koncu odnesli. Poznam primere zanemarjanja duha. V takšnih primerih se vaš duh nahaja v nekakšni psihološki ječi in takrat se je še težje spoznavati, delovati v skladu z lastno resnico. Takšna psihološka ječa je izraz ali skupek vseh misli in prepričanj o tem, kdo in kaj ste. Ta prepričanja pa imajo korenine v vzgoji in izobrazbi, katerim se dodatno pridružijo lastna in samovoljna zgrešena prepričanja. Ker se oseba tega ne zaveda, tudi ne ve, v kako grozljivem stanju se pravzaprav nahaja. Vsa sreča, veselje, radost, smeh, vse to so samo maske, laži. Takšni ste lahko na površju, v globinah pa trpite bolj kot si lahko predstavljate. Prav zato je nesmiselno upati na lepo bodočnost, saj vam notranja beda sledi kot lastna senca. S to situacijo se je potrebno nujno soočiti, drugače v vaši osebni ali duhovni rasti ni napredka, traja pa lahko celo večnost, saj se vam po zakonu vzroka in posledice vrača v vseh mogočih oblikah in okoliščinah. Zato še enkrat opozarjam na to, kako pomembno je da sebe poznate v vseh globinah in širinah. In kar vas v zgodnjem in poznem otroštvu ne spodbuja pri tem, je nekoristno in velikokrat celo škodljivo. Sedaj pa za trenutek pomislite, kako deluje današnja vzgoja in izobraževanje. A vas je kdaj spodbujalo pri spoznavanju samega sebe? A vam je kdaj dajalo občutek, da ste duhovno razvita bitja, ki ste se prišli sem učit in spoznavat svojo resnico? Šole in vaših učiteljev to ni nikoli zanimalo. Nikoli jim ni bilo mar za vas, vendar to ne pomeni, da se morate tudi sami zanemarjati. Ravno obratno. Ne glede na to, če se je kdo za vas in vašo resnico kdaj zanimal, bi morala biti vaša prva prioriteta ta, da se spoznate in tako najdete svoj trajni mir, srečo in zaupanje vase. In kaj počnete vi? Iščete želje, ambicije in sanjarite o tem, kaj vse bi radi v življenju dosegli. A vse to je brezplodno in nekoristno. Dovolj je, da si zagotovite življenjski minimum, osnovno varnost. Preostali trud in čas pa vam pri pohlepnem in tekmovalnem delovanju ne bo puščal spodbudnih rezultatov iz perspektive vašega duha. Vse bo šlo v izgubo. Prav zato je toliko nesreč, žalostnih dogodkov in hudih nemirov, saj vas vaša resnica z vsemi močmi skuša opozarjati nase. To se najpogosteje dogaja takrat ko spite ali takrat ko zaradi nesrečnih dogodkov in trenutkov trpite. Zato je jasno, da si boste prihranili veliko gorja in muk, če boste pričeli zavestno delovati in raziskovati na tem področju. Kako raziskovati na tem področju pa je opisano v vsakem izmed mojih člankov, zato bo tukaj poudarek predvsem na vednosti naše nespodbudne ter neustvarjalne vzgoje in izobraževanja, katerega je deležen prav vsakdo izmed nas.
Robert Linar
