Nekaterim ljudem bo smešno, če nekdo spodrsne na bananinem olupku. Nekaterim bo smešno samo, če spodrsne na olupku Ivici Račanu (ha ha, če bolje razmislim, to bi bilo vsem smešno!). Nekaterim bo smešen že prizor banane, saj jih bo spomnil na določen organ.
Smisel za humor se razlikuje od človeka do človeka, toda ne drastično: dobremu vicu se vsak rad nasmeje, po smislu za humor pa se razlikujemo na tiste, ki padajo na manj zahtevni bobi-in-rudi humor in take, ki ne padajo na njega. Dejstvo, ki ga ne smete pozabiti je, da imajo v večini tudi ljudje iz prve skupine radi bolj sofisticiran humor, zato je najboljše, da že na startu ciljate visoko in se dvignete nad nivo »humorističnih« strani časopisov.
Seveda je jasno, da na selekcijo vicev vpliva tudi karakteristika publike. Če je v njej vaš prijatelj, ki ga je včeraj zapustila žena, je verjetno bolje, da ne poveste kakega krvniškega vica na podobno temo. Praktični katoliki ni nujno da se bodo smejali vulgarnim vicem, židom pa ne bo smešno, ko jim boste odkrili, kako se da strpati tisoč sonarodnjakov v en avto...Po drugi strani pa celo rasistični vici niso tako smrtonosni in nimajo veze z rasizmom (črncem se poveličuje, khm, velikost spolnih organov, židovska tragedija pa je poligon za črni humor brez antisemitskih namenov, itd) Sami se odločite, kje povleči črto politične korektnosti, ni pa potrebno biti pretirano previden.
Čim večja je publika, tem večja je šansa, da se v slučaju fijaska vsaj nekaj ljudi zasmeje in vam rešijo čast. V primeru triumfa pa boste tako gospodar komedije!
Kot nam je že dobro znano, pa uspeh ne počiva samo v kvaliteti vica, temveč tudi v umetnosti tega, ki ga govori. Zlato pravilo, sveti ključ uspeha: vživite se v vic. Ne samo z glasom, tudi s telesom. Menjajte glas, delajte zvoke, skačite, vpijte, obračajte se naravnost na publiko, če je treba. Res je, da večina vicev ne zahteva skakanja in/ali kričanja, toda če vic vključuje (pa ne glede na to, kako malo) telesne gestikulacije, ga povejte stoje.
Ne sprašujte ljudi, ali bi želeli poslušati vice ali ne, presenetite jih in vskočite, ko se vam čas zazdi prikladen. Ne najavljajte vica s hvalo, kako je dober, saj bo zavzela publika obrambno pozo z velikimi pričakovanji – zelo nesrečna kombinacija.
Za nič na svetu ne začnite vica, če niste prepričani, kako gre. Z maločem drugim lahko poslušalce spravite bolj ob živce kot z napadom amnezije tik velikim finalom.
Če boste govorili več vicev, naj bo nekaj kratkih ali nekaj dolgih. Kratki so dobri za izpolnjevanje konverzacijske praznine, dolgi pa, če so dobri in dobro povedani, imajo lahko neverjetno sprostitveno vrednost.
Opozorilo: ne govorite dolgih vicev, če njihova končna poanta ni posebej smešna. Obogatite jih z nizom detaljev, da zadržite publiko pribito na sedeže (npr, v vicu se omenja Američana, ki na tekmovanje dresiranih živali pripelje plesočega slona. Namesto da rečete: »slon je skakal in plesal nekaj minut, ljudje so bili navdušeni«, recite, kako je: »slon skakal deset metrov v zrak, se vrtel na rilcu, delal moško špago, žensko špago, salto mortale in ljudje so bili navdušeni«).
Vici, kateih poanta je osnovana na igri besed ne bi smeli biti daljši od dveh stavkov, ali bolj točno, treba jih je zadržati znotraj formata vprašanje-odgovor. Če govorimo o igri besed ki temelji na dvosmiselnosti nekega pojma, dobro, takrat pa že smete reči še kako besedo ali dve, toda naj vse ostane kratko, kolikor je le mogoče!
