Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20021027222536395

O sočutju nedelja, 27. oktober 2002 @ 22:25 CET Uporabnik: ana Tibetanska knjiga življenja in umiranja Sogyal Rinpoche Sočutje je tisti dragulj izpolnjenih želja, katerega luč ozdravljenja se širi v vse smeri. O tem govori prelepa zgodba, ki mi je nadvse pri srcu. Buddha je nekoč, še preden je dosegel razsvetljenje, pripovedoval o enem izmed prejšnjih življenj... Neki mogočen vladar je imel tri sinove in Buddha je bil najmlajši med njimi, ki mu je bilo ime Mahasatva. Mahasatva je bil že po naravi ljubeč in sočuten deček in je v vseh živih bitjih videl svoje otroke. Nekega dne je šel vladar s svojim dvorom na piknik v gozd in princi so šli zraven, da bi se naigrali. Čez čas so naleteli na tigrico, ki je bila ravno povrgla mladiče in je bila tako izčrpana od lakote, da toliko da ni požrla svojih lastnih mladičev. Mahasatva je rekel: »Kaj bi morala zdaj ta tigrica pojesti, da bi se ji povrnile moči?« »Samo sveže meso ali kri,« sta odvrnila brata. »Kdo pa bo dal svoje meso in kri, da bi jo nahranil in rešil življenja njenih mladičev?« je vprašal on. »Res, kdo neki?« sta odvrnila onadva. Mahasatvo je stiska tigrice in njenega zaroda močno pretresla, in pomislil je: «Že tako dolgo, iz enega življenja v drugo, brez vsakršne koristi tavam po sansari, in bore malo sem v svoji nevednosti, pohlepu in jezi storil, da bi pomagal drugim bitjem. Zdaj imam končno priložnost.« Princi so se vračali k svoji družini, ko je Mahasatva rekel:«Vidva kar pojdita naprej, vaju že dohitim.« Nato pa se je tiho splazil nazaj k tigrici, šel naravnost k njej ter legel prednjo na tla, ponujajoč se kot jed. Tigrica ga je pogledala, a je bila tako šibka, da niti gobca ni mogla odpreti. Zato je princ poiskal ostro palico in si zarezal globoko rano v meso; iz nje je pritekla kri; tigrica jo je polizala in tako dobila dovolj moči, da je odprla gobec in ga pojedla. Mahasatva je torej tigrici dal svoje telo, da bi rešil njene mladiče, in je bil za to sočutno dejanje poplačan z rojstvom na višji ravni in s tem, da se je še bolj približal razsvetljenju in se rodil kot Buddha. Ni pa bil le on tisti, ki mu je bilo s tem dejanjem pomagano, marveč je moč njegovega sočutja očistila tudi tigrico in njene mladiče njihove karme pa tudi vsakršnega karmičnega dolga do Mahasatve, ki jim je s svojim dejanjem rešil življenje. Ker je bilo njegovo sočutno dejanje tako močno, je ustvarilo karmično vez med njimi in ta vez se je ohranila daleč v prihodnost. Tigrica in njeni mladiči, ki so prejeli meso Mahasatvinega telesa, so se baje rodili kot peterica Buddhovih prvih učencev, prav tistih, ki so po njegovem razsvetljenstvu prvi prejeli njegov nauk. Ta bajka nam daje slutiti, kako neznanska in skrivnostna je v resnici moč sočutja! Komentarji (0) www.pozitivke.net