Ženska bi morala razumeti, da delo lahko počaka, medtem, ko telo in duša ne moreta. Če se spoštujem, si moram takrat, ko potrebujem počitek, dati prednost. Ne da se garati ves teden, potem pa počivati čez vikend. Ljudje okoli ženske se ne čutijo ljubljeni samo zato, ker ona vse postori. Želijo bili občuteni bolj kot postreženi. Šele, če je mirna, spočita, se lahko zaveda, kaj družina resnično potrebuje. Pa čeprav jim zato naloži kakšno delo. Ne pa tako, da mora biti vse tako in tako ob isti uri, kot ona reča. Potem pa so vsi odnosi zategnjeni, poraženi in manjvrednostni. Pojavljajo se travme, ki v odraslih otrocih puščajo nepopravljive napake, sploh ne znajo postati odrasli, ampak se stiskajo v krogu staršev, ki bi radi bili sami oziroma pomagali vzgajati vnuke, namesto, da so si v napoto z odraslimi, nesamostojnimi sinovi in hčerami.
Ko se ženska začne odpovedati ideji, da mora biti stanovanje kot iz škatlice, zadiha vsa družina.
Tudi ona in tudi njen mož.

Ženska kot strelovod za vse mogoče teorije o tistem "če", o "nabijanju" občutka krivde, neglede kaj naredi....pri tem se spomnim Vedrane Rudan...

"Život bez krpelja"

http://www.nacional.hr/clanak/38827/zivot-bez-krpelja

Ne posnemajte ničesar in nikogar; lev, ki posnema leva, postane opica. (Victor Hugo)

nisem vedela, da ima Alenka Rebula blog.

Všeč mi je iz tega vidika, ker si upa biti svoja - to kar je. Čestitke za pogum, modrost....