Ko je Jan še hodil v šolo,
stiske v duši nosil je,
nihče mu ni bil v podporo,
sam preživljal je gorje.

Zbadanja je bil deležen
od sošolcev prav vse dni,
saj preveč v srcu nežen
laž, nasilja maral ni.

Mama je bila brez službe,
sama zanj skrbela je,
ni imela prave družbe,
pa denarja tudi ne.

Jana je zelo ljubila,
a potrtost prišla je,
jo je moč vsa zapustila
in v depro padla je.

Oče zdavnaj k drugi šel je,
sina skoraj ni poznal,
preživnino plačeval je,
a ljubezni ni mu dal.

Dneve, leta fant je rasel,
v slabo družbo je zašel,
je uteho zase našel,
ko z mamili je začel.

Ko se prvič z njim zadel je,
mu bilo je prelepo,
vse tesnobe so zbledele,
rožnato je vse bilo.

Blažen bilo je to občutek,
sreča in lepota je,
a to traja le trenutek,
nekaj ur, pa zgine vse.

Spet zaželel je čutiti
blaženost, sproščenost vso,
ne težav in težkih misli,
mora ponoviti to.

A denar močno je rabil,
krasti je začel zato,
na moralo je pozabil,
le da roba zanj spet bo.

Čuti lahke, srečne duše
niso ponovili se,
je pa upal res močno še,
da v nebesa vrne se.

A ko zadnjič se zadel je,
Jan za vedno je zaspal,
roba slaba žal bila je,
diler ga je v smrt poslal.