Bilo je zelo sveže jutro, ko je palček Nik že na vse zgodaj priskakljal iz špranjice svojega drevesa. Zbudila ga je zelo močna svetloba. Ta svetloba je izžarevala belo baravo, v njej pa so plavale majhne zlato-srebrne bleščice. Bila je zelo gosta, zato Nik nikakor ni zaznal kaj se skriva za to svetlobo. Iskal je in iskal, ko je skoraj že obupal, pa je zagledal samoroga v bleščeči svetlobi.

Bil je prečudovit, obdajala ga je snežno bela dlaka, njegov košati rep je segal daleč do tal, in iz njegovega roga je prihaja zdravilna mavrica, ki je prav vsako živo bitje ozdravila.
Nik ni nikakor vrjel svojim očem, njegova želja je bila že nekaj časa ozdraviti ljudi. Ker pa je vedel, da je samorogova mavrica zdravilna, se odloči, da ga zaporosi za pomoč.

Zaupal mu se svoj, sedaj že stari načrt, kako pomagati ljudem, ozdraviti njihove srčne bolečine in na splošno ozdraviti njih same.

Preko angelov varuhov, sta ljudem v mesto poslala sporočila. Ljudje so preko svoje intuicije zaznali, da se morajo odpraviti v naravo in malo pokukati v gozd.

Bilo jim je zelo čudno, saj je bilo ta dan v gozdu zelo veliko ljudi. Prišli so do magičnega drevesa, kjer je prebival Nik. Že ob samem drevesu je bilo občutiti zdravilno energijo.

Občutki, ki so jih opisovali ljudje si bili magično-čudoviti, obdala jih je topla bela svetloba, ki jim je vzbujala po telesu mravljince. Ko pa se je pojavil samorog, jih je ta obdal s svojo mavrico, ki je segala med oblake. Na obrazu ljudi se je pojavila sreča, v srcu toplina in na ustih nasmeh. Ponovno so lahko začutili zadovoljstvo in njihovo življenje se je obrnilo na bolje. Tudi Nik je v sebi začutil srečo, ker je končno izpolnil svoj načrt. Zahvalil se je svojemu samorogu, ga poljubil in se skotalil v svojo špranjico. Samorog je razpel svoja krila, in odletel v barvah mavrice.