Kdor je »pameten«, ta se mora znati izražati »pametno«, mora uporabljati izraze, ki jih večina morebiti ne razume, razpolagati mora z veliko količino znanja in biti informiran o vsem…

Sistem izobraževanja terja od mladih ljudi vse to in še več.
Lepo in prav, a ko bolj in bolj polnimo naše skladišče spomina in ponavljamo te vsebine, deluje naš um čedalje bolj komplicirano in po naučenih šablonah.

Za vse kar obstaja um ima opise, razlage, imena… zaradi katerih ne vidi več golih dejstev.
Opis dejstva, razlaga dejstva, tisoče besed o tem dejstvu niso samo dejstvo. Na vse to se nalepijo še mnogi čustveni odzivi in reakcije, od strahov do mnogih želja in načinov delovanja na pamet.

Tako kompliciran in natovorjen um ni več sposoben srečati živo dejstvo. S takim umom se potem nekateri lotijo t.i. duhovnosti in seveda tudi iz nje naredijo enako komplicirano reč.

Ne znamo več biti prazni vsega starega. Kot, da se bojimo, da bomo to staro izgubili v kolikor ga za trenutek odložimo. Oklepamo se starega in zaradi tega ne zaznavamo te preprostosti, imenovane življenje.

Um, ki je spoznal samega sebe in uvidel vse pasti vezanosti vseh vrst, bo zbrano znanje in izkušnje uporabljal kot je prav ter po potrebi, hkrati pa bo vsega starega osvobojen.

Zato bo tak um povsem preprost in dovzeten za tisto, kar znanje presega in je večno novo.
Gre za direktno doživljanje sveta brez popačenja, ki ga ustvarjajo stare vsebine uma.

Torej šele um, ki je preprost, je dovzeten za edino pravo kakovost imenovano ljubezen.
Ta kakovost, ki jo tako pogrešamo ni nič kompliciranega, temveč najbolj preprostega in očitnega in nam je tukaj pred nosom.

Um, ki je kompliciran o njej ima le predstave katerim slepo sledi in tako nadaljuje svoje zgrešene odnose vseh vrst, do dokončnega uničenja.

Mirko Katalenič