Nahodek je čisto majhen možic z rdečim nosom. Ogrnjen je s črnim plaščem, kapuco pa ima potegnjeno čez glavo, tako da gleda iz obraza le nos, ki se sveti kot šipkova jagoda. Nahodek se najraje skriva v strešnem žlebu, tam čepi in gleda na cesto.

Kadar dežuje in se nabirajo luže po cestah, po lužah pa copotajo neubogljivi otroci in si do kolen premočijo noge, takrat se spusti Nahodek iz strešnega žleba, skoči kot blisk otroku v nos in že drugo jutro ima otrok nahod.

Piššššš, kihajo otroci, ali pa haačččiii, ali pa havuššaa ali pihačihavuša. Ampak to ni prav nič smešno, saj si mora otrok kar naprej brisati nos in ne sme se igrati z drugimi otroki. Včasih tudi po ves dan ne sme iz postelje in vsi vemo, kako dolgočasno je v postelji.

Nahodek je tudi pozimi na delu. Vsak večer pogleda, ali so se otroci dobro pokrili z odejami, ko so se spravili spat. Bojte se možička Nahodka! Če vas zebe, ko se igrate na vrtu, poskočite in stecite. Saj vas možiček ne bo mogel ujeti, ker ima prekratke nožice, in mu boste zlahka ušli.

Otto Polemann: NAHODEK
(prevedla: Kristina Brenkova; ilustrirala: Ana Košir)
Vir: CICIDO, revija za najmlajše, feruar 2014, str. 16-17.

Danijela Premzl