Kriza vrednot

Kriza ob izgubi dela je zrušila staro predstavo o nas samih; očitno zato, ker ta ni bila ustrezna. Najverjetneje je neuspeh naslikal novo samopodobo, ki je še mnogo slabša od prejšnje in nas napolnjuje še z večjo tesnobo. Ali je ta realna? Zagotovo ne, sicer duša ne bi trpela. Poiskati moramo novo podobo, ki temelji na drugačnih miselnih temeljih od tistih, v katere smo verjeli doslej.

Večina izmed nas je nekritično sprejela pogled na svet, ki  je izrazito materialističen, ozek in duhovno omejen. Najverjetneje se tega niti ne zavedamo. Kako bi se le, ko pa ne poznamo ničesar drugega? Ta pogled nam slika svet, v katerem je človek le nepomembno kolesce v velikem imperialističnem stroju, smet v vesolju, ki jo veter nosi, kot mu drago. Ta svet postavlja denar, moč in pohlep na prvo mesto.

Za človečnost, sočutje, spoštovanje bližnjega tu ni prostora. A prav zaradi odsotnosti teh vrlin se je družba znašla v krizi. Pesek v oči so izjave, da smo živeli preko svojih zmožnosti; kriza je posledica grabežljivosti, tekmovalnosti, nečlovečnosti, agresivnosti peščice tistih, ki so svojo moč izkoristili za siromašenje in izkoriščanje množic. Civilizacija, ki temelji na takšnih temeljih, se mora preroditi. To se bo zgodilo tako, da bo množica ljudi, oropanih za premoženje in dostojanstvo ter razbremenjenih starih družbenih stereotipov, pričela na novih temeljih graditi boljši svet. Ta množica ljudi, ki z vsakim dnem raste, je predvsem množica brezposelnih.

Problem brezposelnih ima mnogo globlje korenine, kot si marsikdo predstavlja. Gre predvsem za človeško krizo, krizo vrednot, v kateri je naša družba, ki se je sedaj znašla na koncu slepe ulice. Kriza nam zastavlja vprašanje: Kaj je pomembnejše: človek ali denar? Odgovor je nedvoumen, zato rešujemo banke in nagrajujemo tiste, ki so nas v krizo pripeljali, na račun obubožanja državljanov. Pogoji za resnično reševanje krize bodo vzpostavljeni šele tedaj, ko se bo dovolj velika množica ljudi pripravljena s tem soočiti. Prevedeno na jezik posameznika to pomeni, ko se bo ta sposoben soočiti s samim seboj, ko bo z odvrženjem lažne podobe o sebi pripravljen prestopiti lastno majhnost. Spoznati mora, da je čudovito, plemenito bitje neverjetnih potencialov, podrejanje sočloveku pa je nekaj zanj ponižujočega in smešnega.

Problem brezposelnosti, pa tudi kriza sedanje družbe, sta rešljiva le tako, da se človeku vrne veljavo. Brez vzpostavitve etičnega in človekoljubnega pristopa k reševanju problemov napredka ne bo. Takšen način obravnave pa lahko zahtevajo le ljudje, ki se tega zavedajo. Bistvenega pomena je, da se ljudje otresejo sedanjih strahov in ustaljenih stereotipov ter ustoličijo prave ideale. Vse se torej prične na psihični ravni, pri človeku samem. Njegove probleme lahko reši in pogled na svet spremeni le on sam.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si