Revija National Geographic je že pred časom predstavila zgodnjekrščanski evangelij, ki ga je prevedel Rodolphe Kasser, strokovnjak za koptski jezik, zgodovino in literaturo (Kopti - egipčanski kristjani). Spet se izkazalo, kot že tolikpkrat, da tako pomembna odkritja nimajo skoraj nobenega vpliva na aktualna dogajanja.

Radio-karbonska analiza postavlja datum izvora dokumenta v obdobje med leti 220 do 340 po Kristusu. Verjetno gre za prepis originalnega grškega dokumenta, ki je nastal pred letom 180, torej letom, ko je škof Irinej naredil seznam prepovedanih (heretičnih) tekstov v knjigi Proti herezijam (Against Heresies) in nanj uvrstil tudi (zdaj ponovno razkriti) Judežev evangelij.

Takšna odkritja, kot je odkritje Judeževega evangelija ter še prej Tomaževega, Filipovega in drugih besedil predvsem iz Nag Hammadija in Kumrana, bi morala poživiti krščanstvo, ki je danes v globoki krizi in mu dati novega zagona. Ne gre, da bi zanikali obstoječe (in priznane) evangelije ter drugo uradno versko literaturo, temveč, da razširimo svoj pogled na preteklo dogajanje in s tem tudi na sedanjost.

Že samo razmislek o enem samem stavku iz Judeževega evangelija odpira številna vprašanja in je vreden naše posebne pozornosti (prost prevod): ˝Vendar boš ti presegel vse izmed njih. Ker boš žrtvoval moža (človeka), ki je oblačilo za mene.˝ (˝But you will exceed all of them. For you will sacrifice the man that clothes me.˝)

Kdo je ˝človek, ki je oblačilo za mene˝ (˝the man that clothes me˝)?

Jezus Judi zaupa posebno nalogo, nalogo, ki presega naloge vseh ostalih učencev, apostolov. Judo prosi naj ga žrtvuje (izda), vendar samo njegovo telo (moža, človeka), kajti njega resničnega, tistega, kar je on v resnici (pravi Jaz, duša, notranji jaz – odvisno od načina poimenovanja) s tem dejanjem ne more prizadeti.

Ob tem bi lahko ponovno razmišljali o konceptu reinkarnacije (ki je bil poznan zgodnjemu krščanstvu), ki govori o tem, da je fizično telo (fizični človek) samo začasno oblačilo duše, le-ta pa se skozi številna življenja (utelešenja, inkarnacije) uči vedno popolnejšega izražanja božanskih kvalitet: ljubezni, modrosti; poštenosti, iskrenosti, nenavezanosti; sočutja; sodelovanja in pravične delitve. Mogoče torej krščanstvo ni sorodno samo judovski veri, temveč tudi budizmu in hinduizmu – ali pa vsi zajemajo/zajemamo iz istega izvira.

Religija ni nekaj statičnega, nekaj kar ne bi preneslo novih spoznanj, odkritij. Ne samo krščanstvo, tudi druge današnje velike religije na vse mogoče načine skušajo zadrževati razvoj na neki točki v preteklosti in nočejo priznati, da se je medtem že mnogo tega zgodilo. Kdor resnično veruje, se vendar ne sme bati spreminjanja sveta, novih spoznanj, razodetij, novih besedil itd.

Danes, v času, ko je v teku nov prihod učitelja človeštva, Maitreje, bi se morale verske skupnosti (ne samo krščanska), končno odpreti novim (in starim) razmišljanjem, konceptom, besedilom, naukom itd. in jih posredovati naprej. To je nenazadnje njihova naloga.