Poezija je dražilo, ki hermetično sprejema in pretvarja občutja v pesniško vsebino o neodkritem in neizrečenem. Izrazna sredstva, misli in metafore se zvrščajo vizualno pred očmi in nevidna sila polaga pesniku besede na dušo. Te krožijo, pridejo v krvno plazmo in telo postane obdarjeno z močjo navdiha.

Temu sledi stanje, ko čudežni Pegas vstopi v telo in na njegovih krilih se pesnik povzpne v višjo dimenzijo gibanja, kjer zavibrirajo lucidni prebliski, besede se zmehčajo, veter jih nosi v srce v stanju magnetizma.

Zanos se spremeni v let zlate ptice, ki prepeva v Pegazovem srcu in izvablja pesnika v tihotni kraj Poème et prose infinitésimaux, v območje literarno okuženega Isidorja Isoua s figuralnimi in verbalnimi kretnjami, ki se pomikajo v breztežnost kozmosa in se v bezprostorju rojevajo z intenzivno poetično uzrto razpoloženjsko simboliko človeške nepotešenosti, ki privre iz 'podpodja' kot čustvena dojemljivost z nemirom, ki izvablja katarzično sprostitev.

Embrionalni teoretični manifest gosenice se prelevi v zvočno poezijo krhkih metuljevih kril - retoriko, ki odpira vrata sončnemu jutru v ekstazi prostorske porazdelitve barv. Telo pripada poeziji, duša pripada višjim dimenzijam.

Telo doseže vrhunec, vzburjenje se stopnjuje in pride do izlitja stihov. Vagina navdiha je odprtina ognjenika, iz katerega se rojevajo verzi. Predigra bogov, ki je izšla iz bolečine neobvladljivega, se umirja in doseže potešitev. Duša išče svoj dom in se vrne v telo.

Umrli pesniki vstajajo in polagajo pero pesniku v roko, mu šepetajo besede, mu razvnemajo domišljijo, naselijo ga s svojo nesmrtnostjo. Prostor poeta je izrazito zaprt prostor, nekakšen labirint skrivnosti, v katerega se tiho umakne duša, da doseže notranjo zbranost in po someljejsko uglašuje svoj notranji okus.

Če ji je roka umrlega pesnika samodejno napisala erotični naslov, potem si duša in telo poželita medene rose, da ustvarita pesem še slajšo. Tkivo postane skrivnostna rožnata planjava, ki v arabeskah gorečih udov telesa čutno prerašča v simboličnost pojoče rože, ki je ravnokar vstala iz studenca, obdarjena z močjo gejzirja.

Vse kar pesniška duša izreče s čutnimi in z estetskimi zaznavami temelji na razdajanju duhovne biti same. Pesnik stopi v razsvetljeni dom in zlata skrinja se zaiskri, ko duh terja vznik naslade, ki se zlekne na starem žametnem naslanjaču.

Stihi trkajo na duri življenja z besedami, ki jih nekateri zdolgočaseno poslušajo v naslanjačih po salonih v razkošnih hišah in templjih umetnosti (belle arti), kjer se zbirajo samo estetski sladokusci, ki po someljejsko okušajo poezijo požirek za požirkom kot vino in nato se opijanjeni vračajo kot demoni noči z mislijo: 'Krokarji, danes bo pojedina'.

Dih žareče rože, ki je v jutru do popolnosti stkala svoje lističe in jih razprla soncu, se med branjem poezije sprašuje, če imajo njeni vdihi in izdihi dovolj zlogov in sprašuje se koliko ljubezni bo še lahko vnesla v svojo poezijo, koliko z obiljem metaforike pregnetenih potovanj skozi čas, ko pa se ji pred očmi družba kulture sesuva v klimakterij in ji zato skrivnosti ljubljenja in odstiranje čutov postajajo odvečno dolgočasje, medtem ko je njena roža vsa razsvetljena z mediteransko čutnostjo, barvami in opojnostjo morja in večna. Je poželenje, ki nadomešča drugo vrsto ljubezni.

www.tatjana-malec.si