Um
Um kot večni nenehni premišljevalec se identificira s preteklostjo in realizira skozi prihodnost, ne zmore pa živeti sedanjosti, tukaj in zdaj.Prepričan je, da je on bistvo nas kot človeka.

Upira se vsemu, kar ni izkusil, česar ne pozna, skozi računico pa se oklepa vsega, kar misli, da pozna, podobno kot tudi ego, kar je lažje in brez truda doseči, pridobiti. Um zaseda že skorajda vso zavest nas kot duha. Se kot duh še zmoremo na Višji Jaz v trenutku naravnati, dušo, njen ego ter um zlahka umiriti, ko je to resnično potrebno in ne le takrat, ko si naša duša to želi ali potrebuje?

Je uma morda strah, da bo moralpreoblikovati in umiriti nenehno razmišljanje ter umreti, če ne bo vezan na preteklost in prihodnost in če nam bo še dovolil, da ga samovoljno večkrat dnevno izklopimo za več kot nekaj sekund, kaj šele minut. Se kot duša morda bojimo, da bomo z zmanjšanim umskim delom kaj izgubili ali pa izklapljanje uma kot orodja razmišljanja nismo več sposobni? Oboje, še posebno pa je zaskrbljujoča druga možnost.

Kaj porečete, zakaj našegauma kot večnega premišljevalca skorajda ne zmoremo več izklopiti? Ali ste morebiti že dosegli stopnjo, ko sami sebi na glas govorite in si odgovarjate? Je to dialog dveh duhov ali le diskusija dveh umov, morda celo egovskih dvojnikov? Skrajni čas je že, da se prebudimo in kot duh skozi disciplinirano notranjo pobudo na sebi marsikaj postorimo. V čigavi oblasti ali domeni je zatorej um? V duševni kajne, morda tudi v njenem podzavednem (prsni koš) in nezavednem (trebušna votlina) delu, kjer živijo in od koder delujejo dvojniki. V primeru, da nas kdo okara ali ko se ne izvršuje njihova želja ali volja,dvojnike zelo hitro zaznamo. V glavi nam ponavadi postane toplo ali zardimo, v prsnem košu in trebuhu pa se nekaj vznemiri, kar onemogoča doseganje in vzdrževanje notranjega miru in povezovanja z Višjim Jazom, z Božanskim ali Absolutnim, kar bi lahko bila prikrita strategija dvojnikov.

Tudi v primeru uma kot pokvarjene gramofonske plošče (motiv ali ideja, ki se venomer ponavlja), si Lucifer (fantaziranje) in Hariman (ubijanje življenja) podajata roki ali eden drugemu odpirata vrata. Ne pozabimo, da se moramo za um in intelekt zahvaliti Luciferju kot padlemu Angelu, za moči volje in snovnosti, tudi za fizično-materialno telo pa Harimanu ali Satanu kot padlemu Nadangelu. Preveč pa se jima nikar ne zahvaljujte, da ne bosta postala še bolj dejavna.

Ali bodo naša čustva resnično le odziv telesa na um ali je morda um tisti, ki se odziva na čustva in moč volje ega? Kaj pa, če se čustva in moči volje kot dvojniki odzivajo na razmišljanje našega uma in na vsako malce večjo navzočnost nas kot duha, glede na to, da vsakič znova spreminjajo in prilagajajo strategijo trenutnim razmeram in močem. Sebi v prid, se razume. Dovolj so zviti in pretkani, saj so vsaj dve potezi pred ali dve zavesti nad nami kot duhom. V mislih imam Lucifersko imaginativno ali Angelsko zavest in Satanovo inspirativno ali Nadangelsko zavest. Zavesti, ki jih bomo morali tudi sami nekoč zavestno povsem razviti, kar vsakodnevno deloma bolj zaspano, toda nezavedno že počnemo.

O tretji sili ali zavesti, ki tudi živi v nas in izven nas ter si prizadeva preprečevati razpiranje naše zavesti, tokrat še ne bomo govorili. Dovolite, da vas spomnim na Genezo skozi oči Antropozofije, in sicer današnji Angeli so bili ljudje v predhodni tretji inkarnaciji Zemlje z imenom Antična Luna, Nadangeli pa so bili ljudje v drugi, tudi 105 000 letni inkarnaciji Zemlje, ki smo jo poimenovali Antično Sonce,…. Kaj več o tem pa v prihodnjem poročanju.

Četudi smo um in ego malce bolj spoznali, osvetlili, ju vseeno ne bomo z lahkoto prevzgojili, kajti dobro sta se v nas namestila, se zasidrala, nas omrežila. Višje zavesti ali njuni generali imajo namreč pripravljene vedno bolj pretkane strategije skrivanja in vladanja. Prej kot bomo ravnokar omenjeno prepoznali, sprejeli in pričeli udejanjati našo vsestransko prenovo, večja verjetnost obstaja, da bomo nekoč kot duh zmogli postati njun gospodar ali celo, da nam bosta nekoč pričela pomagati na naši poti vračanja domov.

Za pomoč v procesih prenove lahko ali bolje, moramo tudi nekoga – pravo Zavest zaprositi, popreje pa kupiti vsaj »srečko« ali svobodno in pogumno začeti.

Koga in kako zaprositi za pomoč pa v prihodnjih novicah.

Zdaj pa še nekaj glede uma, kar nam je nekoč zaupal Mario Jannarelli.

Razumska duša ali um je tudi čustvena, nenaravna, prisiljena, okužena in rezajoča, saj reže, analizira, zato je tudi bolna. Ima velik problem, saj z neskončno sposobnostjo služi pridobivanju motivacij in željam čuteče duše.

Naučiti se moramo primerno uporabljati in upravljati s sposobnostmi razumske duše, na katero se kot Jaz ali Duh opiramo. Ustvariti moramo pravi in resničen odnos z razumsko dušo, ki naj bi služila potrebam, ki se porajajo v zavestni ali ozaveščeni dušiin nikakor ne v čuteči duši. Zavestna duša služi Višjemu Jazu, Biti ali Samosti, Manasu ali Imaginativni zavesti, oziroma Duhu, torej Resnici. Skratka, takrat, ko um ali razumska duša pričenja graditi odnose z zaznavanji ali realnostjo ozaveščene duše, ki se nanašajo na fenomene duhovnega sveta, se bo srečevala z mislimi in/ali realnostjo, ki ji ne bodo všeč. Pa vendar jih je s pomočjo duha še sposobna sprejeti, kajti čuti, da so le ti pravi in resnični. Razmišljanje, ki deluje na/ali skozi vsebino, ki duši ni po godu, je razmišljanje, ki ga sprovajamo le mi kot Duh. Narava oziroma duša nekaj podobnega ni sposobna. Razmišljati o tem, kar nam povzroča bolečino, je kot potisk ali klic k spremembi, saj smo prepričani, da je pravo in resnično, da je garancija, da je duh, ki upravlja z razmišljanjem, z umom.

Duša kot narava tega ne bi nikoli zmogla. In ravno tu se nahaja ključ za prevzgojo ali premostitev razumske duše. Duh je aktiven, če je aktiven, v nasprotnem primeru reagira, deluje ali povsem prevladuje naša duša.

Zanimivo in poučno, mar ne, v primeru, da so nam tri oprode duše to tudi dovolile prebrati.

Če se malce pošalimo, lahko v podobnih primerih modrujemo: »Potrudimo se prebrano razumeti in sprejeti, še preden se v nas prebudijo um, intelekt in ego!«

Poznate vaje umirjanja, izklopa uma kot navzoče opazovanje misli uma, zaznavanje, poslušanje in zakoreninjanje, vajo koncentracije, sproščanja,…?

• Poleg ostalih, mnogim poznanih vaj umirjanja, se lahko urimo tudi v dovolj navzočem opazovanju misli, ki v obliki uma preletavajo naše pasivne možgane. V primeru, da smo kot duh dovolj prisotni, čuječi in navzoči, da morebitne misli nič ne opisujemo ali vrednotimo z umom, potem se le te nemudoma potuhnejo. V trenutku naše polne budnosti ali navzočnosti kot duha, se tok uma v trenutku zaustavi.

• Druga vaja je vaja zgolj opazovanja, poslušanja, zaznavanja vsega, kar nas obdaja ali kar se v naši notranjosti dogaja. Dovolj navzoče in z največjimi močmi duha, ki jih premoremo, se razume. Obe vaji izpeljimo vsaj enkrat na dan po nekaj minut. Četudi nam to ne uspeva povsem, se potrudimo, vsakič vsaj nekaj sekund več. Na primer, ko se tuširamo, umivamo zobe, se brišemo, ko jemo, le opazujemo, zaznavamo procese, ne da bi ob tem karkoli razmišljali, niti o tem kaj, kako in zakaj to počnemo. Bo šlo? Ste že kdaj poizkusili? Vsakodnevno, v nasprotnem primeru se bodo dvojniki mastili s plodovi našega dela na sebi, ki smo jih vse do danes pridobili,še posebno, če vaj naslednja dva ali več dni v dnevni urnik ne bomo umestili. Začeti bo potrenvo znova, kar pa bo vedno težje, saj ego in um zdaj že dobro poznata našo namero. Storila bosta vse, da se nam bodo nadaljni poizkusi izjalovili. Kako, pa že veste, čeprav je vsakič malce drugače, mar ne?

• Tretja vaja se imenuje zakoreninjanje ali jangizacijaali aktivni hoteni spust duha iz glavenavzdolvse do trebušne votline, celo do željenega prsta na stopalu. V trenutku ko pričnemo, ko aktiviramo spust duha in obenem še njegovo organizacijo ali imunski sistem, se tok misli nenehnega premišljevalca zaustavi. Težko je namreč dovršeno izvajati dve deli hkrati. Duh je vsekakor močnejši od uma, dokler to še zmoremo. Toda, brez vsakodnevnih vaj bomo kot duh postopoma omagali in se utopili v močeh narave kot duše, zatorej premišljevalca kot uma ter ega. Zdaj veste, zakaj večkrat poudarjam, da vse izvira v duhu kot božanskemu in da se vse k njemu tudi vrača, da je zavest pravo zdravilo sedanjosti ter prihodnosti in da nikoli niso in nikoli ne bodo obstajale večje priložnosti ali razpoložljive moči za delo na sebi, kot ravno v današnjem času oziroma v teh nekaj letih. Ali bomo to hoteli, zmogli izpeljati ali pa bomo vstopili v procese predaje in prodaje naše duše in nas kot duha. Komu in zakaj, verjamem, da ne bo potrebno na dolgo in široko opisovati.

Povsem verjetno vam je že kdo zaupal, da se marsikateremu dogodku, pogovoru, srečanju raje izogne, kajti v nasprotnem primeru ima pozneje velike težave z umiritvijo in izklapljanjem uma. Tudi prav, dokler nismo dovolj izurjeni v procesih močne volje kot notranje pobude duha za izvajanje določene vaje o katerih teče beseda. Da pa naši duši in egu dovolimo izmikanje pomembnim dogodkom namenjenim njuni prevzgoji, prenovi ne glede na tokratni, kaj šele končni izzid, tudi ne bo najbolj modro početje. Kaj porečete?

O treh ravnokar opisanih vajah boste našli kar nekaj zapisanega v knjigi Eckharta Tolleja z naslovom Zdaj. O šestih Steinerjevih še kako pomembnih vajah in osmih meditacijah pa kaj več v naših naslednjih javljanjih.

Krč, bolečina in smrt so tri neharmonične geste duše. Aktivni duševni konflikt skozi krče ali spazme »ubija« in ožema življenjske sile, dušo pa tudi bolijo, tako telesne poškodbe, kot tudi vse »krivice«, ki se»revici«, čeprav za njeno dobro dogajajo.

SE NADALJUJE

Franc Božjak