Onkraj večvrednosti in manjvrednosti

Vsako človeko bitje je edinstveno. Tukaj ni nikakršnega vprašanja o večvrednosti nekoga ali o manjvrednosti. Kajti ljudje smo različni.

Naj najprej razjasnim eno stvar; sicer me boste narobe razumeli. Ne pravim, da so vsi enaki. Nihče ni večvreden in nihče ni manjvreden, toda nihče ni niti enak. Ljudje so preprosto edinstveni, neprimerljivi. Ti si ti, jaz sem jaz. Jaz moram prispevati svoj potencial k življenju, ti moraš prispevati svoj potencial k življenju. Jaz moram raziskati svoje lastno sebstvo, ti moraš raziskati svoje lastno sebstvo.

Ko izgine manjvrednost, izginejo tudi vsi občutki večvrednosti. Skupaj živijo, ne da se jih ločiti. Človek, ki se počuti večvrednega, se počuti tudi manjvrednega, nekje drugje. Človek, ki se počuti manjvrednega, se želi nekje drugje počutiti večvrednega. Ti občutki pridejo v paru; vedno skupaj, ne da se jih ločiti.

Nekoč se je zgodilo... Zelo ponosen moški, bojevnik, samuraj, je prišel k zen mojstru. Samuraj je bil zelo slaven, dobro znan v celi deželi, toda ob pogledu na mojstra, opazujoč mojstrovo lepoto in milino trenutka, se je nenadoma začel počutiti manjvrednega. Morda je prišel s podzavestno željo dokazati svojo večvrednost. Rekel je mojstru »Zakaj se počutim manjvrednega? Še pred trenutkom je bilo vse v redu. Toda, ko sem vstopil v tvojo dvorano sem se nenadoma začel počutiti manjvreden. Še nikoli se nisem tako počutil. Moje roke se tresejo. Bojevnik sem, mnogokrat sem se soočil s smrtjo in nikoli nisem čutil nobenega strahu – zakaj sem zdaj prestrašen?«

Mojster mu je rekel, »Počakaj. Ko bodo vsi odšli, ti bom odgovoril.« Ljudje pa so še naprej prihajali obiskovat mojstra in mož je postajal utrujen, vse bolj in bolj utrujen. Do večera se je soba spraznila, nikogar več ni bilo in samuraj je rekel, »Mi lahko zdaj odgovoriš?« In mojster je rekel, »Zdaj odidiva ven.«

Bila je noč polne lune – luna je ravno vstajala na obzorju... in mojster je rekel, »Poglej ta drevesa, tole visoko drevo in tole majhno drevo. Rasteta drugo ob drugem ob mojem oknu že leta in nikoli ni bilo nobene težave med njima. Kako je to mogoče? Tole drevo je majhno in tisto drevo je veliko, in nikoli nisem slišal niti šepeta.«

Samuraj je rekel, »Zato, ker se ne primerjata.«

Mojster je rekel, »Potem ti ni treba spraševati, poznaš odgovor.«

Primerjanje prinaša večvrednost, manjvrednost. Ko se ne primerjaš, vsa manjvrednost in večvrednost izgineta. Tedaj si, preprosto si tam. Majhen grm ali veliko visoko drevo – nima pomena, ti si svoj. Ti si potreben. List trave je potreben ravno tako kot največja zvezda. Brez travnega lista bi bil Bog manj kot je. Zvok črička je potreben ravno tako kot vsak Buda, sveta bi bilo manj, bil bi manj bogat, če bi čriček izginil.

Samo ozri se okoli. Vse je potrebno in vse se sklada skupaj. Vse je organska celota: nihče ni višje in nihče ni nižje, nihče ni večvreden, nihče manjvreden. Vsakdo je neprimerljivo edinstven.

Osho Transformation Tarot, karta 26
prevod: Polona