Si včeraj mi zvonil na vratih,
pa nisem ti odprla,
kajti ko zaznala sem
postavo tvojo, tvoj obraz,
so me preplavili spomini,
ki sem že zdavnaj jih zatrla.
Šest let nazaj je že tega,
odkar hodila sva midva...
Pa nisem ti bila dovolj,
iskal si še nadomestilo,
če bi morda se kdaj zgodilo,
da bi te zapustila.

Pa v časopis si dal oglas,
v Mozirje si nato se vozil,
pa ona je v tvoj kraj prišla...
Vse dokler ni spoznala
bogatega bolj, lepšega,
bolj zvestega od tebe,
košarico nato ti dala.
Pa tudi jaz sem te poslala
v tri krasne in od tebe šla,
ti rekla, naj te nekam zebe.
Zdaj pa na vratih mi zvoniš...
Le kaj domišljaš si, bedak,
ne bom ti več odprla,
ti prevarantski, podli spak!
Zdaj moji jezi konca ni -
ker zame si le drekov dim!
Zakaj, zakaj se to godi...?
A več ne bom se žrla,
kajti takšnih kot si ti,
deset na vsak svoj prst dobim!

Ljuba Žerovc