Idejo, ki jo je leta 1949 obdelal George Orwell v svojem znamenitem romanu 1984, so uporabili v televizijski igri Veliki brat. Orwell je meril na komunizem, ki je človeštvu sicer obljubljal uresničitev ideala svobode, enakosti in bratstva, v resnici pa ga je bolj in bolj zapiral v stekleno prozorno hišo, v katero je smela vstopiti samo partija. Z omenjenim prikazom totalitarnega režima se Orwell ni kaj dosti oddaljil od resničnosti.

Svet mora torej postati viden, presojen. Drug o drugem želimo vedeti vse: kaj počnemo in kakšni smo. Internet nam vneto pomaga zadovoljevati našo radovednost. V ozadju pa še vedno deluje Veliki brat, velika, vseobvladujoča oblast, ki želi imeti pregled nad svojimi podložniki do njihovih največjih intimnosti. Sodobni medijski spektakel Veliki brat je le različica. V nerazumevanju in nesporazumu o demokraciji vsakdo verjame, da ima pravico vedeti in videti, kaj se dogaja v drugem človeku. V televizijski seriji Veliki brat se izgubi še zadnji ostanek človekovega dostojanstva.

Vsi udelečeni upoštevajo stroga pravila vedenja in tako izgubijo občutek, da je vse lepo in prav. Izkaže pa se naslednje: ko je človek prisiljen braniti svojo kožo, se ne obvlada več in njegova osebnost brezobzirno napade drugega človeka. To se je dogajalo tudi v starem propadlem Rimu. Rimski cesar je z migljajem palca določil, kdo v areni sme preživeti in kdo ne, in tudi sodobna publika pri tej televizijski igri lahko po elektronski pošti ali po telefonu določi, kdo je favorit in kdo mora zapustiti prizorišče.

Orwell je imel prav in z njim tudi mnogi drugi. Sodobni človek ima navidez vso svobodo, duhovno pa je nesposoben. TV igra prikazuje, kako živijo ljudje navidezno svobodno, toda v njihovih intimnostih jih javnost opazuje in tako neopazno drži na povodcu. Meje zasebnosti ni več: tabuji so padli in pot k razpravljanju o dostojanstvu človeka je tako odprta. Lahko se samo vprašamo, kje je prag načetega dostojanstva? Kako se lahko ubrani človekovo dostojanstvo?

Kaj je človekova čast? Gledano zunanje si čast pridobimo z ugledno službo, pomembnim poklicem, z športnimi dosežki ali z visoko starostjo. Zunanji znaki zbujajo spoštovanje. Toda konec koncev vse to ni nič več kot le upoštevanje hierarhične lestvice, ki velja med ljudmi in živalmi. Zelo malo ima opraviti z resničnim notranjim dostojanstvom, z vrednostjo nekega bitja.

V preteklih stoletjih je bilo človeško dostojanstvo nenehno omadeževano. Dve svetovni vojni sta zapustili tako globoke in neizbrisne posledice, da so morali pojem o človekovem dostojanstvu znova oblikovati in ga sprejeti v Listino Združenih narodov. Tako je v ustavah različnih držav zapisano:"Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo." Deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je sprejela OZN, govori o"notranjem dostojanstvu, ki pripada vsem članom človeške družbe".

Kljub temu, da je to deklaracijo podpisala večina članic, je vsebina pogosto ostala prazna teorija. Še vedno živi mnogo ljudi v veliki revščini in slabih življenjskih razmerah ali pa so igrača v igri močnih. Za pisalno mizo je zelo preprosto govoriti o človekovem dostojanstvu. Toda gre za izkušnjo, ki jo v človeški družbi le s težavo uresničujemo. Živali imajo s tem manj težav. Ena do druge imajo naravni obzir in upoštevajo pravila svojih skupin, človek pa brez pomisleka ogroža življenje milijonov ljudi in živali. To kaže, da šele išče svoje dostojanstvo in dostojanstvo soustvarjenih ljudi.

Kdo pravzaprav lahko natančno določi, kaj je človekovo dostojanstvo? Sodobno pravo poskuša postaviti norme, ki to dostojanstvo ščitijo. Tam, kjer človeka obravnavajo kot objekt, govorimo o žalitvi, o nspoštovanju dostojanstva. Slabo mnenje in diskriminacija ranjujejo, žalijo osebnost. Sodobna tehnika zmore ustvariti umetno življenje, zato prekoračuje meje"dovoljenega". Tako se govori. Medicina poskuša ustvariti človeka, genska tehnologija hoče odpraviti bolezni in neželjene lastnosti, mikrobiologija pa si prizadeva, da bi za vsako ceno odkrila skrivnost življenja.

Toda ali je to res nov razvoj človeštva? Ali ni človek že od nekdaj poskušal podaljševati svojega življenja, ozdravljati bolezni in odpravljati pomankanje? To vse je delal celo s tehnikami, ki danes še niso znane ali pa jim znanost šele sledi. Je današnja ogroženost človekovega dostojanstva kaj novega po soncem? Mar niso to le odtenki na vzorcu večnega ponavljanja? In ali obstaja meja med človeka vrednim in človeka nevrednim življenjem? Mar ni bil še nikoli objavljen resnični manifest o dostojanstvu stvaritve, še posebno človeka?

Vsa takšna vprašanja se pojavljajo v obdobjih sprememb, ker takrat čedalje bolj izginjajo do tedaj veljavne meje in norme. Pobudniki sprememb pogosto komajda vedo, kam spremembe vodijo. Staro mineva, nastaja novo. Revolucija kot vedno žre svoje lastne otroke. Človek se je prisiljen odzvati na žarčenje, ki ruši njegovo dotedanjo podobo sveta. Prisiljen je poiskati novo pot, kar je v našem 21. stoletju zelo jasno vidno. Ves svet se spreminja, prejšna dolgo uveljavljena načela odpadajo. V obdobju popolnega preobrata v človeški zgodovini je bilo takšnih preobratov nešteto, zazveni klic k ponovni ostvaritvi večnega, notranjega duhovnega človekovega dostojanstva. Tudi sedaj.

Miran Zupančič