NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Moji Prijatelji   
    ponedeljek, 17. avgust 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: arlena

    Bilo je po dežju in sončni žarki so znova kukali izza oblakov. Sprehajala sem se po gozdu, ko sem začutila klic Prijateljev. Z radostjo sem se mu odzvala, ter se napotila na svoj priljubljen kraj, kjer sem vedno čutila prisotnost vil in palčkov in kjer so me čakali moji prijatelji.

    Ko sem prispela, sem obstala, kot od strele zadeta.... osupla in pretresena.
    Tam, kjer je rastlo moje drevo, je bila poseka in le še par dreves je raslo v krogu.
    Začutila sem divji strah, neznosno bolečino v prsih in se zgrudila na kolena... pred štorom, ki je bil nekoč mogočno drevo, moj dragi prijatelj. In nemočno zajokala.

    Hlipajoč sem se usedla v krog.
    In v srcu sem znova zaslišala glasove, polne ljubezni: Ali veš, da, če zasekaš s sekiro eno samo drevo, cel gozd čuti bolečino in zajoče?
    Vem, sem rekla. Prijatelji moji, čutim, kako boli, prosim oprostite nam, saj resnično ne vemo, ker se ne zavedamo, kaj s tem delamo.

    Ali veš ArleNa, so ljubeče šepetala drevesa, kako je, če nimaš prijateljev, če se nihče ne ustavi ob tebi, če te nihče ne vidi, ne sliši in ne čuti... če te nihče nima rad?
    Ti sediš v našem krogu že dolgo časa, a poglej v svet; koliko jih hodi mimo nas ne vedoč, da smo tudi mi živa bitja, da čutimo, da občutimo.

    V meni se je vse rušilo od žalosti - vem, sem dejala, saj tega ljudje tudi drug drugemu ne priznamo. Tudi sami s seboj delamo isto.

    In ali veš, Arlena, so nežno šepetali Prijatelji, da ni kriv BOG, ampak ljudje, ki so pozabili nanj, nase in na vsa živa bitja v katerih prebiva ON?

    Vem, sem dejala. In tako mi je hudo, ker se počutim tako nemočna.

    Kaj naj storim dragi Prijatelji, kako naj popravim vse to, kar se vam dogaja?

    In zaslišala sem tih odgovor:
    Povej ljudem, da smo tudi mi živa bitja in da smo vaši mali bratje. In najpomembnejše, da imate od nekdaj moč, ki je največja v univerzumu: moč ODPUŠČANJA.
    Oprosti vsem, ki so posekali nas, tvoje prijatelje,
    Oprosti njim, ki so kadarkoli posekali kaj svetlega in lepega v tebi in Oprosti sama sebi.
    Potem se to preobrazi v čisto LJUBEZEN. Povej to ljudem...

    In pridi še kdaj v naš krog, prijateljica mila.
    Prišla si z ljubeznijo in odidi z ljubeznijo.
    Objela sem drevesa in se jim zahvalila, ker so napolnile moje srce z svetlobo, me naučila Modrosti in mi dala največji biser - OPROŠČANJE, ter se poslovila.

    Vidite, to so moji Prijatelji in čeprav so le drevesa, imajo razum, srce in modrost VEČNEGA.


    ARELENA

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja arlena
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040405210923116

    No trackback comments for this entry.
    Moji Prijatelji | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Moji Prijatelji

    Prispeval/a: budabreztruda dne ponedeljek, 17. avgust 2015 @ 07:46 CEST
    .

    Za izdelavo papirja posekajo ogromno dreves.
    No, zdaj si pa predstavljajmo avtorja tega članka, kako trpi,
    ko prebira pravljice.
    Grozno.

    .


    Moji Prijatelji

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 17. avgust 2015 @ 08:27 CEST
    no dobr, zjokat se zard tega se glih ne bi blo treba,
    ampak ženske itak jokajo za vsako stvar.
    Sm enkrat uprašu eno zakuga joka,
    pa je rekla, da je že puzabla zakva ;)

    ---
    stoychi


    Moji Prijatelji

    Prispeval/a: B.L. dne ponedeljek, 17. avgust 2015 @ 10:46 CEST
    Draga Arlena.

    Naslovila sem te - draga, pa te sploh ne poznam, niti nisem
    brala tvojih prejšnjih člankov, a s tem zapisom si se me tako
    dotaknila, da kar ne morem mimo brez besed.

    Razumem tvojo bolečino.

    In iz nje si čudovito izpeljala sporočilo modrosti:
    ODPUŠČANJE. LJUBEZEN.



    Naj te pozdravim s tvojimi besedami:
    "... pridi še kdaj v naš krog, prijateljica mila."





    Moji Prijatelji

    Prispeval/a: Ljuba dne torek, 18. avgust 2015 @ 21:59 CEST

    Ko berem ta članek, pomislim, da bi vsi lahko nenehno samo jokali, kajti v svetu se ves čas dogajajo grozne stvari.
    Jaz vsak dan jočem nad trpljenjem zapuščenih, zavrženih (v gozd, kontejnerje, vodo ...), zlorabljanih, trpičenih živali ... te dni tudi zaradi brezčutnih birokratov, ki prepovedujejo dobrim dušam hraniti prostoživeče, potepuške mačke, pse ... in jim grozijo z denarnimi kaznimi po 100€, s katerimi se nato polni občinska blagajna.
    To je za zjokat se! In kdo hrani živali? Dobri, usmiljeni, največkrat revni ljudje, ki še zase nimajo dovolj, pa se jim žival smili in ne morejo kar tako mimo nje.
    Da o trpljenju trpinčenih otrok, starčkov, žensk ... po vsem svetu niti ne govorim, ker enostavno ne morem ... me preveč stiska.
    Bomo samo odpuščali in ničesar storili proti temu? Odpuščanje je sicer čisto v redu za dušo, toda ali se zaradi odpuščanja stvari kaj spremenijo? Tisti, ki jim odpuščamo, bodo svoje grdobije počeli še naprej, saj jim bo itak vse odpuščeno!

    Ljuba


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,60 seconds