Mojster Eckhart je rekel nekemu ubožcu:«Bog ti daj dobro jutro, brat.«

»Gospod, obdržite ga sami zase: jaz še nisem doživel slabega.«

Rekel je:«Kako to, brat?«

»Ker sem vse, kar mi je Bog naložil trpljenja, zaradi Njega bodro trpel in si mislil, da sem Njega nevreden. In tako nisem bil nikoli žalosten ali zaskrbljen.«

Vprašal je:«Kje si najprej našel Boga?«

»Ko sem se odpovedal vsem ustvarjenim bitjem, sem našel Boga.«

Rekel je:«Kje si pustil Boga, brat?«

»V vseh odkritih, čistih srcih.«

Vprašal je: »Kakšen človek si pravzaprav, brat?«

»Kralj sem.«

Vprašal je :«Nad čim?«

»Nad lastnim telesom/mesom: kajti pri vsem, kar je moj duh poželel od Boga, pri izpolnjevanju in prenašanju vsega tega je bilo moje telo še bolj zavzeto in hitrejše kot moj duh pri sprejemanju.«

Rekel je:«Kralj mora imeti kraljestvo. Kje je torej tvoje kraljestvo, brat?«

»V moji duši.«

Vprašal je:«Kako, brat?«

»Ko zaprem vrata svojih petih čutov in prav zares želim Boga, tedaj najdem Boga v svoji duši ravno tako žarečega in veselega, kakšen je v večnem življenju.«

Rekel je:«Gotovo si svet. Kdo te je naredil svetega, brat?«

»To je posledica mojega sedenja v tišini, mojih vzvišenih misli in mojega zedinjenja z Bogom – to me je potegnilo v nebesa; kajti v ničemer, kar bi bilo manj kot Bog, nisem mogel nikoli najti miru. Zdaj sem našel Njega in imam v Njem večni mir in veselje in to je v časnosti več kot vsa kraljestva . Nobeno zunanje delo ni tako popolno, da ne bi motilo notranjosti.«

Mojster Eckhart: Pridige in traktati