Za poletni solsticij ali Sončni kres je med Slovenci uveljavljen izraz: kresna noč. Nastopi takrat, ko je Sonce najbolj oddaljeno od ekvatorja in ima največjo moč. Čeprav bodo najtoplejši dnevi šele prišli (ampak upajmo, da letos ne), je Sonce že doseglo svoj zenit. Od sedaj naprej se bo pojavljalo nižje na nebu.

Solsticij je simbolna poroka Sonca in Zemlje – trenutek popolnosti in harmonije. Po njem prihaja čas žetve, čas rodovitnosti.

Verjetno so naši pradedje in stari Slovani že v predkrščanskem času praznovali dan po poletnem sončnem obratu, ko se dan obesi (O kresi se dan obesi, pravi star slovenski pregovor). Dobrodelno sonce so častili kot boga in njemu v čast so zažigali na kresni večer velike grmade, kresove. Okrog njih so plesali, jih preskakovali in rajali. V dobi pokristjanjenja je ta praznik pridobil ime Ivanovo ali Ivanje, na čast svetega Ivana, ali, kot ga po imenu bolje poznamo, svetega Janeza Krstnika.

Človek se je velikokrat zatekal k magičnim silam ognja in k njegovi očiščevalski moči, zato je ob praznikovanju rad kuril kresove. Danes je njihov očiščevalski pomen zbledel in čaščenje sončnega boga je ostalo živo najdalj v Beli Krajini, kjer je nekaj mladih deklet – kresnic po kresovanju v spremstvu fantov z glasbili odšlo na obredni prošnji obhod po vinogradih in poljih, potem pa so naredile obhod še po hišah. Peli so koledniške pesmi ravno v namen kresovanja.



V zahodni Sloveniji je bila znana tudi šega spuščanja gorečih koles po bregovih in proženje gorečih lesenih križcev po zraku. Za današnje sušno obdobje kar malo prenevarni običaji… Vendar se tudi nenevarni običaji, kot je metanje šopkov in venčkov rož na streho, niso obdržali. In dekleta ne postavljajo več škafov z vodo pod svoja okna, da bi v vodni gladini uzrle svojega bodočega ženina, pa tudi vlivanje svinca v mrzlo vodo ni več v modi…

Ob kresu se izvajajo tudi mnoge šege, kako zagotoviti boljši pridelek na polju. Še pri belem dnevu so se polja poškropila z blagoslovljeno vodo, kmetje pa so s sabo nesli tudi leskove šibe, blagoslovljene na veliko noč.

Poseben pomen je nekdaj na kresni večer imelo praprotno seme, ki naj bi imelo čudežno moč, pa tudi praprot nasploh. Marsikje so jo na kresni večer potresali po hiši. Ponekod so verjeli, da bo na tej praproti prespal na svojem potovanju to noč sam sveti Janez. Ponekod pa zatikajo na kresni večer zelene veje med okna…

Verjetno vsi poznamo pripovedko, kako je na kresni večer nad hlevom v stelji zaspal hlapec. Ni vedel, da ima pri sebi čudežno praprotno seme. Zbudil se je in prisluhnil preroškemu pripovedovanju starejšega vola v hlevu: da bo spomladi gospodarja skušala pičiti kača, in da bodo njega, starega vola, to leto prodali. Hlapec je bil zato spomladi vseskozi na preži in uspelo mu je ubiti kačo, še preden je tej uspelo pičiti gospodarja. In tudi starega vola so to leto prodali…

Kresna noč je v evropskem prostoru eno najbolj magičnih obdobij v vsem letu. Ljudje so verjeli, da življenje izhaja iz Sonca, zato so se hoteli Soncu zahvaliti in z obredi še povečati njegovo moč. Menda so zato kresove kurili po bregovih – da bi bili čim bliže Soncu.

Ob času kresne noči začne cveteti šentjanževka – že njeno ime, ki opozarja na svetega Janeza, nas opomni, da je sedaj čas za njeno nabiranje.

viri: internet in Slovenske ljudske vraže (Rado Radešček)