James Van Praagh - nekaj misli iz knjige
Zdravljenje žalosti

Na smrt staršev ni nikoli nihče pripravljen. Morda mislimo, da smo, vendar nismo.

Pravila za proces žalovanja ne obstajajo, ker se vsakdo od nas drugače spopada z izgubo. Obstaja rek: Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga. Če zmoremo gledati na smrt kot na vrata, ki se zapirajo, nas lahko potolaži zavest, da se bodo vsak čas odprla nova.

Medij sem že vrsto let in duhovnega sveta se dotikam tako rekoč vsakodnevno. Vsakič, ko opravljam reading za posameznika, pa sem še vedno osupel, kako to začetno sporazumevanje ali odpiranje vrat duhu za vedno spremeni človekovo življenje. Strah pred smrtjo izgine in življenje dobi povsem nov pomen. Večina ljudi ne bo nikoli imela priložnosti, da bi bila zmožna videti ali slišati duhovni svet. Toda to ni tisto, kar je potrebno, da se zavemo lastne duhovnosti. Mnogi med nami se lahko odpiramo duhovni strani z molitvijo ali z meditacijo. Smo predvsem duhovna bitja. Naj je včasih še tako težko razumeti, v fizičnem telesu v fizičnem svetu živimo kot duhovna bitja. Ko bomo dojeli, kdo smo v duhovnem smislu, bomo v vsem okoli sebe odkrili veličastno podporno mrežo.



Žalovanje je velika priložnost, da rastemo, razumemo in raziščemo sami sebe. Solze očistijo okna naše duše. Včasih mislimo, da se naše strto srce nikoli več ne bo zganilo, a mogoče je strto zato, da bi lahko sprejelo več naše notranje luči. Spoznanje, ki ga prinaša smrt, ni krivda ali jeza, temveč ljubezen. Vrata se zaprejo, da bi se lahko odprla druga. Žalost lahko uporabimo kot duhovno orodje, da bi v življenju našli smisel, veselje in učinkovitost.

Del zavesti o ljubezni smo mi vsi. Ko bomo zmožni razumeti, da je vsakdo narejen prav iz te božanske sestavine, bomo sposobni odpreti vrata tej energiji Božje sile v vsakem pogledu svojega življenja. Manj ko sodimo in bolj ko začenjamo spoštovati sočloveka zaradi tega, kar je – Božji otrok, svetlejša in čistejša postaja naša duhovna vibracija. Bolj ko se zavezujemo ljubezni, bolj se približamo Bogu ali Božji zavesti. Vsak na tej Zemlji ima priložnost, da izrabi božansko energijo ljubezni. Naj se zdi še tako nerazumljivo, s tem, ko cenimo in spoštujemo drug drugega, v resnici ljubimo sebe. Le maloštevilni pa so z vsem srcem pripravljeni napredovati v to ljubečo zavest. Namesto tega smo pripravljeni dajati in prejemati ljubezen le po delih in mnogi so sposobni dajati le z upanjem, da se jim bo kaj povrnilo.

Ljubiti moramo, da bi se duhovno razvijali. Kot bitja luči nismo prepoznavni po svojem tuzemskem bogastvu in inteligenci.

Nihče nas ne uči, naj pričakujemo neuspeh, bolezen, revščino in da se bomo postarali. Nasprotno. Usmerjeni smo proti temu, da iz svojega življenja naredimo uspeh. Kaj pa se zgodi, ko nastopi kriza, kot je bolezen ali katastrofa? Večina od nas zapade v šok. Ne vemo, kaj storiti. Nismo se sposobni spoprijeti z razmerami. Kako se torej soočamo s krizami in izgubami v svojem življenju?

Odgovor se glasi: žalujemo.

Ko nam življenje razbije izguba, lahko nadaljujemo ali se ustavimo. Če svoja občutja izgube in bolečine potisnemo globlje vase, v resnici dovolimo, da v naše življenje prodreta obup in nemoč. Če se povežemo s tistim, kar občutimo, in se iz tega učimo, se imamo možnost dvigniti nad bolečino. Moramo skozi proces žalovanja in sami odkriti priložnosti, ki nas čakajo onkraj trpljenja.

Duhovni svet mi je vcepil globoko spoznanje, ki se glasi, da smo tukaj zato, da sprejmemo sebe in svet okoli sebe z ljubeznijo in sočutjem. Če bi se zmogli naučiti tega, bi se bolje počutili v lastni koži in vse tisto, kar imamo, bi nam bilo v veselje. Razumeli bi, da je sprememba neizogibna, in počutili bi se dovolj dobre, da bi se spoprijeli z vsem, kar nam prihaja na pot. Spoznali bi, da ima vsaka izkušnja, pa naj bo kakršnakoli, svoj namen in ta je naša duhovna rast.

Na Zemljo smo prišli, da bi se naše duše razvile. To je edina smiselna pot.