Ko se nam kaj zalomi, kdo je kriv? Kdo je odgovoren za našo (ne)srečo? Starši? Ker so nas preveč kritizirali, ker nikoli niso bili zadovoljni z nami, ker nas niso znali spodbujati na pravi način ali pa nas sploh niso in je prav, da zdaj isto počnemo tudi sami drugim?

Ker se ljudje nikoli niso znali pogovoriti z nami, ampak so nas ves čas samo obvladovali, nikoli zaupali, je res edino pravilno, da širimo tak odnos tudi sami naprej? Si kdaj rečemo, saj ni čudno, da norimo, ko nekdo nekaj naredi, s čimer se ne strinjamo, stvari je treba imeti pod kontrolo, drugače nikoli ne grejo po pravi poti.

Ko nismo napredovali, je bil tega kriv šef ali pa sodelavec, ki je v pravem času povlekel primerno potezo, z njo uspel in pritegnil pozornost na sebe. Sanje se nam niso uresničile zato, ker smo rojeni, kjer pač smo, naši starši niso bogati niti brilijantno pametni, da bi nam zagotovili neko odskočno desko v življenju, živimo v majhni državi, kjer se včasih težko zares zadiha in kjer je nemogoče popolnoma uspeti. Ko v afektu rečemo več, kot bi bilo potrebno, krivimo gene, saj so take reakcije že od nekdaj v družini. Tak je naš oče in kako se lahko človek sploh bori proti svoji naravi? Zaprti smo v okolico, določeni s svojimi geni in vzgojo, družba, v kateri bivamo pa je kot začaran krog brez izhoda. Vse to je krivo, da ne moremo spremeniti situacije, v kateri smo. Mogoče pa nam je celo usojeno tako življenje.

Sodobna psihološka literatura uporablja termin proaktivnost. Če aktivnost pomeni prevzeti iniciativo, pomeni proaktivnost dosti več. Pomeni prevzeti odgovornost za lastno življenje. Proativni smo, ko se odločimo spremeniti svoj model komuniciranja, ki smo se ga naučili od staršev. To pomeni, da v svojem življenju ne komuniciramo več na način, s katerim imamo izkušnje. Proaktivni smo, ko se odločimo, da ne bomo več gledali na stvari tako, kot so nas učili, ampak bomo našli boljši pogled na njih. Proaktivni smo, ko se enkrat odločimo, da ne bomo več delali stvari na stari način in začnemo odkrivati nove načine....to pa zahteva novo učenje in nove izkušnje.

Res je, da smo določeni z geni, da živimo v okolju, ki nas sili v določene kalupe obnašanja in da smo vzgojeni na način, ki je ostal v nas globoko zakoreninjen. Vseeno pa v vseh nas obstaja območje svobode, ki nam je nihče ne more vzeti. Znotraj tega prostora lahko sprejemamo odločitve brez ozira na zunanje okoliščine. Mogoče se prvi trenutek zazdi, da je v nas ni posebej dosti prostora in da se ne splača vlagati toliko energije v tako malo zrnce zadovoljstva, pa ni tako. Vsak trenutek, v katerem se počutimo, da lahko nekaj spremenimo, da lahko nekaj drugače razumemo, da lahko nekaj boljše razložimo ali začutimo, nam pomaga začutiti občutek odgovornosti za lastno življenje. Več ko se odločamo sami, manj krivimo druge. Bolj se zanašamo nase, bolj smo svobodni.