V stari grški kulturi spočeta ideja in zahteva po racionalnem obvladovanju čustev, iz katere so na veliko črpali krščanski avtorji in pozneje razsvetljenska ideologija ter moderni družboslovci oziroma vsa zahodna civilizacija nasploh, se je obdržala vse do druge polovice 20. stoletja. Zahodna tradicija je dajala prednost razumu in racionalnosti pred čustvi in drugimi domnevno iracionalnimi vidiki človeške eksistence.

Čustva so bila v evropski tradiciji predmet številnih razlag, najpogosteje z namenom, da bi ljudi svarili in obvarovali pred njihovo nevarnostjo in destruktivno močjo. Podobe kaotičnosti, neobvladljivosti, animaličnosti, iracionalnosti, nevarnosti, ženstvenosti so bile, kakor daleč seže zgodovinski spomin, zvezde stalnice zahodnega razumevanja človeške čustvenosti. Pozornost, ki so jim jo posvetili različni filozofski, teološki in pozneje tudi akademski teoretiki, in prevladujoč način, na katerega so jih obravnavali, kažeta, da čustva niso veljala za vsebinsko nepomembna družbena in moralna vprašanja. V glavnem se misleci niso zavzemali za odstranitev ali izkoreninjenje strasti, kot so imenovali čustva, ampak so si prizadevali za njihovo stalno racionalno obvladovanje in urejanje, kontrolo in uporabo v doseganju različnih družbenih, ekonomskih, ideloških (verskih) ciljev.

V drugi polovici 20. stoletja so se čustva polagoma izvila iz primeža obsojanj in strogih omejitev. Pogoje za ustvarjanje novega odnosa do čustev je mogoče povezati z obsežnimi družbenimi in kulturnimi spremembami. Čustva pridobijo bolj vidno mesto v družbenem svetu in večji poudarek (reafirmacija čustev). V tem smislu je mogoče govoriti o dobi čustev, dobi, v kateri je postalo pomembno 'priti v stik' s svojimi občutji in čustvi in kjer se množijo spodbude in pričakovanja po njihovem 'odprtem izražanju'.

Čeprav se je 'retorika kontrole čustev' na pragu novega tisočletja pod vplivom procesov de-tradicionalizacije ali individualizacije v veliki meri porazgubila, so njeni odmevi še vedno dovolj močni, saj 'vztraja' kot eden od trendov sodobne emocionalne kulture. Čustva so pomemben predmet skrbi (pre)oblikovanja in nadzora v visoko modernih družbah. Ni torej mogoče govoriti samo o pretrganju zgodovinske kontinuitete, ampak tudi o njenem vztrajanju. Nadaljevanje 'emocionalne kontrole' je mogoče odkriti predvsem v javni sferi dela. Nosilci novih storitvenih del, ki vključujejo stike z javnostjo, so – v skladu s komercialnimi interesi in logiko dobička - na splošno zavezani k relativno togemu nadzorovanemu emocionalnemu stilu storitev, medtem ko kulturni/diskurzivni pritiski h kontroli čustvovanja, izražanja čustev in obnašanja v zasebni sferi in številnih prostočasnih dejavnostih slabijo.

Knjigo Zdenke Šandl Usoda čustev v zahodni civilizaciji za vas povzel titud