Mavrični most

iz knjige Zdravljenje žalosti (James Van Praagh) Na robu gozdov, ob vznožju nekega hriba, je bujen zelen travnik, kjer čas se ne zgane, ne giba. Tja stečejo prijatelji mož in žena, ko jim mine čas, da gosti jih Zemlja. Kajti tam, med svetom tem in čez, za vsako ljubljeno bitje miren je pristan. Na tem zlatem kraju se igrajo in čakajo, da mavrični čez dan se most razpne. Nič več se ne žalostijo, bolečin ne trpe, tu so popolni, življenje zvrhano radosti je. Spet so zdravi in imajo ude vse. Telesa jim moč prežela je. Razposajeno se preganjajo po travi, nato se nenadoma zdrznejo in povohajo zrak. Ušesa v pozor, oči naprej in nazaj, nato iz tropa nenadoma nekdo zalaja. Ravno tedaj so se namreč srečale oči in skupaj sta spet žival in skrbnik. Stečeta si naproti, prijatelja iz daljnih dni, časa njune ločitve naposled več ni. Otožnost, ki jo je bila razdalja porodila, v srcih obeh spet postala je radost. Objameta se z večno ljubeznijo in drug ob drugem stopita čez most. Steve in Diane Bodofsky