V kolikor nekam potuješ je vsekakor koristno vedeti kam greš. Ali pa vsaj poznati splošno smer v katero greš. Toda ne pozabi: edino kar je v končnici resnično na tvojem potovanju je korak, ki ga delaš ta trenutek. To je edino kar obstaja.

Življensko potovanje ima zunanji in notranji namen. Zunanji je priti na cilj, ali do določenega rezultata, doseči kar si si zamislil, dobiti to, ali ono, Vse to pa seveda predpostavlja bodočnost. Ampak če zamisli, ali koraki, ki se jih boš lotil odtegujejo tako velik del tvoje pozornosti, da ti postanejo pomembnejši od koraka, ki ga delaš ta trenutek, potem si popolnoma zgrešil notranji namen potovanja. Ta sploh ni povezan s tem kam greš, ali kaj počneš, ampak je povezan samo z načinom kako to počneš.

Zunanji namen pripada vodoravni dimenziji prostora in časa; notranji namen se bavi z poglabljanjem tvojega JHVH v navpični dimenziji brezčasovnega sedanjega trenutka. Zunanje potovanje lahko obsega miljon korakov; notranje potovanje ima samo en korak: tisti, ki ga ravnokar delaš. Če postaneš globje zaveden tega enega edinega koraka boš dojel, da on v sebi že vsebuje vse ostale korake, kot tudi zamisel. Ta korak se preobraža v izraz popolnosti, dejanje velike lepote in kakovosti. Odvedel te bo do JHVH. Svetloba JHVH pa bo blestela skozenj. To je namen in izpopolnitev tvojega notranjega potovanja, potovanja v samega sebe.

Je pomembno ali dosežeš zunanji namen, doživiš uspeh, ali neuspeh v svetu ?
To ti bo pomembno vse dokler ne spoznaš lastnega notranjega namena. Potem bo zunanji namen samo igra, ki jo boš morda nadaljeval enostavno zato, ker v njej uživaš. Možno je doživeti tudi popoln neuspeh v zunanjem namenu, obenem pa doživeti popoln uspeh v notranjem namenu. Ali pa obratno, kar je pravzaprav bolj običajno: zunanje bogastvo in notranje siromaštvo, oziroma 'dobil si svet in izgubil dušo'., kot je govoril Jezus. Na koncu je vsak zunanji namen slej ko prej obsojen 'na propad'. Enostavno zato, ker je podvržen zakonu minljivosti vseh stvari (razen JHVH). Čimprej dojameš da ti zunanji namen ne more nuditi trajnega zadovoljstva, tem bolje. V kolikor uvidiš omejenost zunanjega namena se boš odrekel nerealnim pričakovanjem, ki naj bi te osrečila in se podvrgel notranjemu namenu.

V tvoji prisotnosti preteklost ne more obstajati. Omenil sem ti, da razmišljanje ali razgovor o preteklosti, kadar to ni potrebno, predstavlja enega od načinov s katerim se izogibamo sedanjosti. Ampak ali razen preteklosti, ki se je spomnimo in s katero se morda istovetimo, ne obstaja morda v nas še en nivo preteklosti, ki pogojuje naše življenje, še posebej skozi izkušnje ranega otroštva ? Morda (nas pogojuje) celo skozi izkušnje prejšnjih življenj. Obstaja tudi kulturalna pogojenost, ki je povezana s tem kje živimo geografsko in v katerem zgodovinskem obdobju. Vse to določa način kako zaznavamo svet, kako reagiramo, kaj mislimo, kakšni so naši odnosi in kako živimo svoje življenje. Kako bi se mogli vsega tega zavedati, ali se osvoboditi ? Koliko časa bi potrebovali ? Celo, da to storimo, kaj nam bi ostalo ?

Kaj ostane ko izgine iluzija ?
Nobene potrebe ni po raziskovanju nezavedne preteklosti v sebi razen kadar se v tem trenutku izraža kot misel, emocija, želja, reakcija, ali zunanji dogodek. Vse tisto kar moraš vedeti o nezavedni preteklosti, ki se skriva v tebi bodo prinesli na plano izzivi sedanjosti. V kolikor se prepuščaš preteklosti bo postala brezno brez dna: vedno obstaja še več od tega kar si odkril. Lahko pomisliš, da bi rabil več časa za dojetje preteklosti, ali da se je osvobodiš. Drugače rečeno: da te bodočnost končno reši preteklosti, več časa te ne more rešiti časa. Stopi v kontakt z močmi sedanjega trenutka. To je ključ…

Kaj je moč sedanjega trenutka ?
Nič drugega kot moč tvoje prisotnosti, tvojega zavedanja, osvobojenega miselnih oblik.
Zato se s preteklostjo pozabavaj na nivoju sedanjosti. Čim več pozornosti posvečaš preteklosti več energije ji daješ in utegneš na njej graditi svoj jaz. Ne razumi me napak: pozornost je bistvena, ampak ne ta usmerjena k preteklosti, kot preteklosti. Pozornost podari sedanjosti, svojemu obnašanju, reakcijam, razpoloženju, mislim,, emocijam, strahovom, željam, ki se pojavljajo v sedanjosti. V tebi obstaja preteklost. Ali si lahko dovolj prisoten, da bi vse to opazoval brez kritiziranja, analize, presojanja? Tedaj se ukvarjaš s preteklostjo in jo razgrajuješ s pomočjo lastne prisotnosti. Sebe ne moreš najti z vračanjem v preteklost. Sebe boš našel, če zakorakaš v sedanjost.
Ali ne bi bilo koristno razumeti preteklosti in tako razumeti zakaj počnemo določene stvari, zakaj reagiramo na stanovit način, ali zakaj zavestno ustvarjamo kakršnokoli dramo, vzorec v odnosih itd. ?

Z večjo zavestnostjo sedanje stvarnosti bi utegnil nenadoma dobiti stanovite uvide v to zakaj tvoja pogojenost deluje na te posebne načine, Naprimer zakaj tvoji odnosi slede določenim vzorcem. Lahko se spomniš stvari, ki so se odigrale v preteklosti, oziroma jih jasneje spregledaš. To je v redu in lahko ti koristi, ampak to ni tisto najvažnejše. Najvažnejša je zavestna prisotnost. Ona razgrajuje preteklost. Ona je dejavnik preobrazbe. Zato ne poskušaj razumeti preteklosti, ampak kolikor je mogoče bodi prisoten. Preteklost ne more obstati v tvoji prisotnosti, ampak samo v tvoji odsotnosti.

Novalja, 31.08.2013

Prevod osebnega rokopisnega sporočila dr. Emila Kušca, objavljeno z njegovo privolitvijo.

https://www.scribd.com/doc/271747348/Notranji-namen-%C5%BEivljenskega-potovanja