Kdaj se bova preselila na svoje? V življenju slehernega para se prej ko slej zastavi to samoumevno vprašanje. Če si na začetku zveze in zaslepljen od neumorne strasti, se ti zdi vse mogoče že do jutri. Ko zbereta denar za najemnino, se zgodi čez nekaj mesecev, vmes pa se malo bolje spoznata. Ona ugotovi, da se njemu ne ljubi odnašati smeti, a se ji zdi ljubko, da ga bo lahko prevzgajala, kar je eno od ženskih poslanstev v razmerjih.

On ugotovi, da ona ne kuha tako kot njegova mama. Ne ravno slabše, ampak drugače, in ob nedeljskih jutrih na mizi čemerno opazuje mrzle in s sladkorjem posute makarone namesto polnozrnatega ajdovega kruha. Dokler strast gori, greje tudi mrzle testenine, potem pa nekega dne njega prizadene granulom, njo pa vrže vznak smrad iz šumeče vrečke, ki jo je skril na knjižno poličko.

Če je ljubezen močnejša od posledic vzgoje, potem se potrudita drug za drugega in predvsem zase, sicer pa kmalu iščeta nekoga, ki bi bolje razumel, da ljubezen pomeni sprejemanje človeka takšnega, kot je. V vsej njegovi nespremenljivi nepopolnosti.

Nekateri se odločijo, da ne bodo razmetavali za najemnine, ampak pod streho njenih ali njegovih staršev nekaj let varčujejo za svojo ''štalco''. Z malce sreče živijo v prizidku, sicer pa se pač prilagodijo okoliščinam. Vsak po svoje. Takšno sožitje lahko namreč predstavlja tudi izgovor za izmikanje samoumevni partnerski delitvi dela. Prijatelj je tako kar nekaj let živel pri njenih starših, kuhala, prala in likala pa je samo ona.

''Ko bova na svojem,'' je govoril, ''bo vse drugače. Pri vas v kuhinji se ne počutim domače. Vsak nož in posoda imata svoj namen, kar me zmede. Pa od nizke likalne deske me krivenči v hrbtu.'' Ko sta kupovala pohištvo, je ona vpričo njega naročila omaro s prostorom za dve likalni deski, prodajalcu pa razložila, zakaj.

Zdelo se mu je tako prikupno, da sta dobila popust, on pa je ob vselitvi od mene dobil še rabljen predpasnik ter vegetarijansko kuharico. Dal sem ju naprej, ker je moja tretja žena gospodinjski tip.

Vir: www.zurnal24.si