Včasih me kdo vpraša, kako deluje bioenergija. Njegova drža in glas izdajata strahospoštovanje; kot da gre za mogočno čarovnijo, nekaj nadnaravnega in nedoumljivega. Mnogokrat v resnici sprašuje, ali je zadeva obvladljiva ali lahko pobezlja in ga povsem spremeni. Se je z bioenergijo varno igrati ali jo je bolje pustiti pri miru?

Se je varno igrati z zdravili, orodji in napravami, ki jih uporabljajo zdravniki? Odgovor je jasen: »Ne!« V rokah nestrokovnjakov so te reči mogočna čarovnija, nekaj nadnaravnega in nedoumljivega, neobvladljivega, kar lahko pobezlja in te povsem spremeni … A vendar zdravstvo jemljemo kot naraven, vsakdanji in samoumeven pojav, bioenergijo pa kot nekaj, kar nas lahko vsak hip obda z bajeslovnimi liki …

Bioenergija ni nikakršen bavbav. Je dosti bolj naravna, vsakdanja in samoumevna, kot je sodobno zdravstvo kdajkoli bilo … Bioenergija je – čisto preprosto – sočuten dotik. Je to, kar ves čas počnemo s tistimi, s katerimi se imamo radi – če se znamo imeti radi … Je to, kar počne večina sesalcev in ptic. Zakaj obstajajo terapevtski psi in konji? Ne, ker bi bili nekakšni kerberji ali pegazi z nadnaravnimi močmi, ampak ker so sočutni in se radi crkljajo. Zakaj se večina ljudi razneži ob dojenčkih in majhnih otrocih? Ker so iskreni, odzivni in se radi crkljajo.

Ob živalih in otrocih pridemo v stik z resnico. Ni olepševanja, sprenevedanja in dajanja vtisa. Ničesar ne skrivajo in mi ne moremo ničesar prikriti pred njimi. Ko se nas dotaknejo, nam je lepo, in ko se mi dotaknemo njih, nam je tudi lepo.

Moj učitelj bioenergije je nekoč rekel, da bi bile opice boljši bioenergetiki od ljudi. Kot prvo jim misli ne bi uhajale k družini, službi, politiki in kar nekam, ampak bi ostale na licu mesta. Kot drugo pa se ne bi zaklinjali, molili in vročično osredotočali na težave človeka pred seboj, ampak bi bili 'le' z mislimi pri njem, sebi in tem, kar počneta. Ljudje radi delujemo v skrajnostih, skrajnosti pa niso zdrave …

Med zelenimi in rjavimi kobilicami ni razlike – gre za iste živali. A med zelenimi in rjavimi kobilicami je velikanska razlika: prve so pač kobilice, druge pa so kobilice, vzburjene zaradi medsebojnega dotikanja. Ko so vzburjene, se razmnožujejo. Več jih je, bolj so vzburjene in bolj se razmnožujejo. Če je tega preveč, nastanejo roji kobilic, ki potujejo z vetrom in opustošijo vse, kar se jim znajde na poti …

Tudi ljudje se radi gnetemo. Naseljujemo se tesno skupaj. Če vidimo gnečo, hočemo biti zraven. A ko je tega preveč, ko smo obdani z gnečo, se ji začnemo umikati. Velika gneča je skrajno brezosebna. Samota sredi velike gneče je skrajno boleča …

Drenjamo se na busu in hlepimo po sočutnem dotiku … V službi je dovoljen samo stisk rok – vse ostalo je najpogosteje zločin ali vsaj poskus zločina … Ne crkljamo se niti doma, razen če imamo pse ali majhne otroke. Mnogi partnerji se dotikajo le med seksom, ko in če do njega pride …

Polni smo hrane, predmetov, doživetij in družbe. Še dotike kupujemo, in to ne poceni: masaže, obdelavo las in nohtov, ličenje, lepotne posege, seks …

Ja, ljudje smo radi v skrajnostih …

Mnoge ženske so nežne – kadar je treba in kadar ni. Ne znajo in nočejo biti jezne. Jezo spreminjajo v žalost, prazno žlobudranje in tisto, kar si moški razlagamo kot »izpadi za prazen nič«. Ko druga drugi zaupajo svoje težave, se poslušajo, tolažijo, bodrijo, božajo in objemajo, zraven pa si mislijo svoje. Včasih bi morala ženska svoji zblojeni prijateljici primazati dve klofuti in jo nadreti kot psa, da bi se streznila in na svoje težave pogledala na način, ki prinaša rešitve. A tega ne naredi; niti pomisli ne, da bi naredila. Kvečjemu se potoži drugi prijateljici, da je morala tri ure poslušati prvo in se ji je skoraj zmešalo …

Mnogi moški so grobi – kadar je treba in kadar ni. Ne znajo in nočejo sneti oklepa z 'mehkih delov'. Od moškega objema mora pokati hrustanec. Moško 'božanje' je lop, ki mora tleskniti in zaskeleti. Moški drug drugega ne poslušajo, ampak si dajejo nasvete. Včasih bi moral moški svojega prijatelja zgolj poslušati in ga nežno objeti. A tega ne naredi; niti pomisli ne, da bi naredil. Kvečjemu se potoži drugemu prijatelju, da je prvemu tri ure nekaj dopovedoval brez učinka in se mu je skoraj zmešalo …

Ko pridejo skupaj ženske in moški, se pogosto srečata dve skrajnosti, skrajnosti pa niso zdrave … In ko zaradi skrajnosti pride do težav in nesoglasij, se umikamo še bolj v skrajnosti, namesto da bi se drug od drugega učili in skupaj tlakovali srednjo pot. Nežen dotik, ki prikriva neizpovedano bolečino, ni zdravilen. Strasten objem, ki prikriva 'mehke dele', prav tako ni zdravilen. Zdravilen dotik ni nekaj srednjega, ampak nekaj tretjega …

o

Težave z odnosi doma in v službi, težave z denarjem, ubijajoče delo, utrudljiva pot v službo in nazaj, obslužbene obveznosti, za katere vedno zmanjka časa … In trosmerna neiskrenost (do drugih, od drugih in do sebe) ter pomanjkanje iskrenih dotikov … Nič čudnega, da so ljudje pod stresom, ki ga ne more ozdraviti noben zdravnik, pa naj ima na voljo še takšna zdravila, orodje in naprave …

Lahko pa ga v trenutku ozdravi čisto navaden dotik. Če ni opice ali konja, je dober tudi dotik psa ali otroka. Če ni njiju, je dober tudi odrasel človek: partner, prijatelj, sorodnik ali kar nekdo. Kdorkoli, ki je sočuten, človeka, ki to sočutje sprejema, napolni z bioenergijo – tudi če ne maha okoli njega z rokami (ampak samo z repom). Kdor pa si z nobenim od naštetih ne zna ali ne more pomagati, pa naj le gre brez strahu k bioenergetiku po zdravilni dotik – malo močnejšo različico 'navadnega'! …

Zdravilni dotik ne ozdravi stresa za večno. Noben dotik in nobeno polaganje rok ne moreta človeka tako dokončno napolniti z bioenergijo, da bi se lahko vrnil v stare odnose in brez stresa shajal z njimi do smrti, ne da bi kaj spremenil. Dotik ni mamilo, ki bi otopilo čute. Ko se vrnemo k težavam, so kvečjemu še hujše … Če hočemo ozdraveti od stresa, se moramo pač lotiti teh težav: poskrbeti, da jih je manj, iskrenih dotikov pa več. En sam zdravilni dotik lahko služi zgolj kot brca v rit – in to je vsa čarovnija. Če pobezljaš, te povsem spremeni …

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si