(Mir in nemir)

» Ti sam ustvarjaš čas, urni mehanizmi so čuti, če zavreš nemir, časa ni več.«
(Angelus Silesius).

Morda ste kdaj že pogledali v notranjost urnega mehanizma. Sestavljen je iz mnogih majhnih posameznih delov: to so vzmetni mehanizem, mnoga kolesca na t.i. nemirko. Nemirka kot zadnji člen je nihajni sistem. Z enakomernim nihanjem sem ter tja uravnava čas. Imenujemo jo tudi srce ure. Če se ustavi, se ustavi tudi ura. Potem ni več možno ugotavljanja časa.

Ti procesi znotraj urnega mehanizma so – vse tja do uporabe enakih pojmov - primerna zunanja podoba za besede Angelusa Silesiusa. Nemir vsi ga še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili, kar naj bi opravili.

Zdi se, da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo ustaviti v zmotni veri, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili vse, kar nam je obtičalo. Vendar se zdi, da se za takim ustavljanjem skriva zmota kajti v besedah Angeliusa Silesiusa je prej nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Da, če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

Obstaja morda različne oblike nemira? Zunanja in notranja oblika? Angelius Silesius pravi, da so naši zunanji čuti urni mehanizem; z njimi ustvarjamo čas. Naši čuti so orodja zunanjih želja- želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, kar se mora končno odraziti s čuti. Želje povezujejo človeka s časom in prostorom. Priklenjen na umrljivo telo je obsojen gnan z nemirom željnega srca kot urno nihalo nihati sem ter tja med poloma zemeljskimi nasprotji. Tako postane suženj zemeljskega časa in prostora.

Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih inkarnacij( utelešenj) končno odkrije, da mu stopanje skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, ampak ga zapleta v vedno nove iluzije. Na takega človeka delujejo morda svetopisemske besede:« Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o Bog!« Človek, ki je doživel čas kot iluzijo, bo iskal kraj resničnega miru. Morda ga bo poskušal najprej najti s pomočjo zunanjih meril: prisili se k miru, disciplinira se in sili, dokler končno ne spozna, da tudi to ne prinese resničnega miru, o katerem govori Sveto pismo in ki ga le sluti.

Morda bo poskušal dognati, kako naj pusti svojemu srcu mirovati v Bogu. Našel bo številna navodila v Svetem pismu in drugih Svetih spisih, ki svoje učence poučujejo, naj opustijo želje in strasti, da bi dosegli srčni mir. Če sledi tem pravilom. Bo prišel do novih izkušenj. V novem miru, ki nastaja v njem, bo vse jasneje slišal glas resničnega, božjega življenja vplivi zunanjega sveta pa se bodo vedno bolj umaknili.

Njegova notranja preobrazba ne dopušča več, da jo ustavljajo interesi, ki pripadajo času. Ta novo nastajajoči mir je stanje duše, ki je ne more več zmotiti hrup sveta. V tem resnično mirnem stanju se razodene moč iz božjega bistva, ki je v človeku in ki je onstran vseh nasprotij.

Kjerkoli izhaja iz človeka ta moč živega srčnega miru, deluje tako, da ureja njegovo okolje: valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem mnogi začutijo, da resnični mir, po katerem hrepeni duše, je nekaj drugega in hkrati neskončno več kot le blagodejna odsotnost nemira; več kot gola protiutež vsakodnevnih življenjskih preobremenitev; več kot pogoj za dušno ozdravljenje.

Ta vseurejajoči mir hranijo druge moči: je stanje Nove duše, ki je povezana s prvotnim, božjim življenjskim poljem in iz njega živi z življenjskim poljem, ki ga sme biti deležen človek, ki je na poti k uresničitvi svojega lastnega notranjega življenja.

Konec

Miran Zupančič