Na začetku 21. stoletja je bila Slovenija nosilka rekorda po površini prodajnih površin na prebivalca. Celo najmanjša mesta so imela po več nakupovalnih središč, v pičlih dvajsetih letih pa smo zaradi njih pozidali najboljše obdelovalne površine.

Čeprav je ponudba daleč presegala dejanske potrebe, so trgovci vztrajali v želji, da bi nasprotnik odnehal prvi, zaradi česar so bili številni izdelki v Sloveniji precej dražji kot v sosednih državah, plačilna nedisciplina trgovcev pa je vse bolj ogrožala dobavitelje. 

Šele leta 2020 so se začele površine, namenjene nakupovalnim središčem, občutno krčiti. Temu je botrovala skoraj desetletje trajajoča kriza, ki je na eni strani dodobra izčrpala kupno moč prebivalstva, na drugi pa je čedalje več ljudi spoznavalo, da izobilje in nakupovanje nista sopomenki, umetno ustvarjene potrebe pa so pritegovale vse manj kupcev. 

Kot smo omenili, so trgovci najprej opazili upad povpraševanja po svežem sadju in zelenjavi. Zatem se je začela občutno zmanjševati tudi prodaja kruha, saj so ga ljudje znova začeli peči sami in tako odkrivati prednosti doma pripravljene hrane. Zaradi podobnega razloga so opustele tudi police s keksi in pecivom. Sledili so vloženo sadje in zelenjava ter mesni izdelki.

Velika nakupovalna središča so eno za drugim zapirala vrata, prazne prostore pa so začele zapolnjevati druge vsebine, takšne, ki jih je družba veliko bolj potrebovala. Tako so jih predelali v dnevne centre za oskrbo starejših, izobraževalne ustanove, podjetja, ki izvajajo zdravstvene storitve … Vsi, ki tega niso storili pravočasno, so propadli. Na njihov obstoj spominjajo le še prostrane asfaltirane površine, ki jih zdaj uporabljamo kot poligone varne vožnje za električna vozila, kolesa in motorna kolesa. 

Vse več živilskih škandalov je prispevalo k čedalje večji izgubi zaupanja v globalne blagovne znamke in velike trgovce, zato so se ljudje vrnili k lokalnim ponudnikom. V zadnjih petnajstih letih je opaziti nenehno rast tržnega deleža majhnih trgovin, ki oskrbujejo soseske ter ponujajo predvsem lokalno pridelane izdelke, opremljene s ponudnikovim imenom in priimkom. 

Tovrstne trgovine so postale neposredna vez med krajevnimi ponudniki in krajevnimi potrošniki. Mnoge med njimi so svojo dejavnost razširile tudi na izobraževanje, gostinstvo, socialno podjetništvo ... Skorajda ni slovenskega kraja, v katerem ne bi našli kake uspešne tovrstne trgovinice. Poleg tega so postale središče dogajanja v svojem kraju. Po vsej Sloveniji delujejo tudi različne oblike neposredne dostave blaga od kmeta do potrošnika.

Vir: www.zazdravje.net