Ko so leta 1985 odkrili ozonsko luknjo, se je svet zavezal k zmanjšanju uporabe ozonu nevarnih sestavin. V zadnjih letih se luknja res krči, a bolj zaradi toplega vremena kot pa človeških ukrepov. Seveda skrbi dejstvo, da govorimo o toplejšem vremenu nad Antarktiko, ki bi ga lahko pripisali tudi podnebnim spremembam.
Satelitske meritve so pokazale, da je ozonska luknja nad Antarktiko najmanjša od leta 1988, so sporočili znanstveniki pri ameriški vesoljski agenciji Nasa in administraciji za oceane in atmosfero Noaa. Letošnja luknja je bila za 1,6 milijona kilometrov manjša od luknje leta 2016.
Znanstveniki napovedujejo, da se bo ozonska luknja še krčila, a letošnje zmanjšanje je posledica predvsem vremenskih razmer in ne človeških ukrepov.
Luknja še vedno sicer ni majhna, saj je 2,5-krat večja kot ZDA, a se je precej zmanjšala, so ugotovili znanstveniki pri obeh agencijah.
''Ozonska luknja nad Antarktiko je še posebej šibka letos,'' je dejal Paul A. Newman iz Nasinega centra Goddard. A to je bilo glede na vreme pričakovano, je dodal.
Manjša luknja je bila posledica nestabilnega in toplega antarktičnega vorteksa, sistema z nizkim pritiskom v stratosferi, ki se vrti v smeri urinega kazalca nad to celino. Ta vorteks je zmanjšal oblikovanje polarnih stratosferskih oblakov v nižjih plasteh stratosfere. Oblikovanje in vztrajanje teh oblakov je prvi korak, ki vodi v reakcije klora in broma, ki uničujejo ozon.
Podoben vzorec so našli tudi na Arktiki, kjer je tanjšanje ozonskega plašča bistveno manjše.
Seveda skrbi dejstvo, da govorimo o toplejšem vremenu nad Antarktiko, ki bi ga morda lahko pripisali tudi podnebnim spremembam.
Tanjšanje ozona se dogaja pri nizkih temperaturah, zato je maksimum septembra ali oktobra, ko se končuje zima na južni polobli. Že lani so znanstveniki opazili zmanjšanje luknje glede na prejšnja leta. Čeprav so vremenski pogoji zmanjšali luknjo, je ta še vedno velika, ker so sestavine za uničevanje ozona, kot sta klor in brom, še vedno dovolj visoko, da vplivajo na ozon.
Luknjo so prvič opazili leta 1985, v prihodnjih letih bo vse manjša, ker se klorofluoroogljikovodikov (CFC) vse manj uporablja. Nekoč so ga uporabljali predvsem za hladilnike. Dokončno naj bi luknja izginila leta 2070. Ozonski plašč je nujen za preživetje, saj ščiti planet pred škodljivimi ultravijolični žarki. Poznamo pa tudi škodljiv ozon, ki pa se oblikuje pri reakciji sonca z onesnaženim zrakom.
Ko so leta 1985 odkrili ozonsko luknjo, se je svet zavezal k zmanjšanju uporabe ozonu nevarnih sestavin. V zadnjih letih se luknja res krči, a bolj zaradi toplega vremena kot pa človeških ukrepov. Seveda skrbi dejstvo, da govorimo o toplejšem vremenu nad Antarktiko, ki bi ga lahko pripisali tudi podnebnim spremembam. 
