Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Tomo_Kriznar_Intervju_Igor_Petek

Tomo Križnar - ekskluzivni intervju za Pozitivke sreda, 7. februar 2007 @ 17:49 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Igor Petek Tomo, po glasovanju bralcevi in uredništev večih spletnih revij, si postal Sončna osebnost leta 2006 v Sloveniji. Kaj ti pomeni ta naziv? Ta pozornost pomeni, da Slovenci ne ignoriramo največje humanitarne krize na planetu in da akcija slovenske inciative Pomoč za pomoč Darfurju, ki jo je lani sprožil naš predsednik, vendarle ni narobe razumljena. Konkurenca nominirancev je bila "močna". Med drugim si "premagal" tudi Drnovška, Komata, Pulko in ostale, ki so tudi ogromno naredili na področjih miru, zdravja, ekologije… Nisem tekmoval, mislim da tudi drugi nominiranci niso, saj se ukvarjamo s stvarmi, ki nas učijo, da odgovor na nakopičene probleme sveta ni v tekmovalnosti, ampak v sodelovanju. Slišal sem, da smo se dobro dopolnjevali. Kako bi opisal sebe? Rojen sem iz privlačnosti med Zemljo in Nebom tako kot vse kar je. Imam se za potomca tiste prve žene ali moža, ki si ju predstavljam pretegniti se z užitkom nekega jutra nekje v Vzhodni Afriki pred več 140 000 leti in krikniti: JAZ SEM! Zadnja odkritja v raziskavah človeškega genoma odkrivajo da je moje prednike od drugih primatov ločil gen, ki je mutiral, tako, da je našo vrsto obdaroval z sposobnostmi za boljše sporazumevanje, sodelovanje, sočutje, pomoč v stiski … To so bile nove kvalitete, ki so naši vrsti pomagale ne samo preživeti, ampak tudi razviti vse to na kar smo danes ponosni. Vsaka omika, ki jo je razvilo človeštvo v svoji zgodovini, je kot kamenček v veličastnem mozaiku: več ko je kamenčkov, boljša ko je ločljivost, bolj slika odseva tisto za njo. Epifanijo? Človeka ali boga? Vsake oči imajo svojega malarja. Sem eden od več kot šest miliard homo sapiensov, kolikor nas danes živi na planetu. Rasne klasifikacije so mi tuje; romar, ki se zagleduje, vidi različnost med ljudmi prej kot morfološke prilagoditve na dano naravno okolje. V Koranu piše, da nas je Alah ustvaril različne zato, da bi se učili drug od drugega. Tu sem torej, da raziskujem, se učim in razvijam kot vse v Naravi. Vsaka izkušnja je darilo, celo blodna izkušnja se da uporabiti za nekaj dobrega … Tu sem, da izkušnje delim z ljudmi okoli sebe in s tistim, ki se rojevajo za nami na mostu življenja iz ene večnosti v drugo. Tu sem, da skupaj z drugimi držim ta most napet tako, da sem vsaj obziren, če že ne pomagam tistim, ki si sami ne morejo. Kateri je bil tvoj najbolj črn dan v življenju? Ni prav, da povem, ker se ne tiče samo mene. Najlepši dan v življenju? V teh mojih 52 letih jih je bilo toliko, da se težko odločim. Spomnim se pa, da mi je bilo najlepše pred dvajsetimi leti, ko sem zvedel, da moj sin ne bo imel več vročinskih krčev. Kje oz. kako najraje preživljaš prosti čas? Z otroci in prijatelji v Naravi. Na taborjenju z čim manj balasta, v čolnu na divjih rekah in otokih, v gorah, še posebno na zimskih turah. Redno tečem, jogam, rad spremljam kaj se dogaja v knjigah, filmu, glasbi … Kako sprejema družina tvoja mirovniška potovanja? Mislim, da moji najbližji razumejo za kaj gre, čeprav tega ne pokažejo vedno. Ali kdaj pred potovanjem ali med njim čutiš strah pred neznanim? Seveda. Vsakič in povsod. Hkrati pa tudi največje navdušenje. Po vseh dogodkih, ki so se zgodili v Sudanu, ali te že kaj "vleče" nazaj med Nube? Pa še kako me vleče. Z večino od več kot petdeset plemen, ki sem jih srečal v Nubskih gorah sredi Sudana in jih obiskujem bolj ali manj redno od leta 1979, čutim močno vez. Skoraj tako močno vez kot s Slovenci v času osamosvajanja. Problemi Slovencev in Nubov in drugih ljudstev in narodov, ki se bore za pravico čutiti po svoje in biti to kar so, so tudi moji osebni problemi. V vztrajanju Afričanov vidim moč afriške duhovnosti. Ne mislite da v Afričani niso duhovni ljudje. Dokaz kako močna je afriška duhovnost je dejstvo, da so kljub vsem preizkušnjam skozi katere so morali tudi po zaslugi Evropejcev, še vedno živi in tukaj. Novodobni antropologi še niso predstavili afriških mitologij na nov način tako kot recimo tibetansko, indijansko ali aboridžinsko. Eden prvih, ki si je upal poskusiti je zgleda Patrice Malidoma. Morda že imaš v načrtu kakšno novo potovanje? Rad imam planet, vse me zanima, rad bi se vrnil povsod, kjer sem že bil in šel tja kjer še ne, a nekaj v meni me očitno predvsem in vedno znova prikliče v kraje ob Nilu, kjer je še ohranjeno toliko tega kar nam je ljudem pomagalo ohraniti se skozi vsa ta tisočletja. Nikjer nisem našel toliko vitalnosti, zdravja in zadovoljstva in pripravljenosti postaviti se za svoj prav, kot med poslednjimi črnimi domorodnimi ljudmi. Čeprav me je izkušnje iz Nubskih gora iz sedemdesetih let neslo ponoviti med drugimi staroselce na Zemlji, ni bilo nikjer tako. Tod nekje je najbrž tekla zibelka človeštva, tod kljub genocidom in drugim najhujšim katastrofam globalizacije, še naprej vztraja prvinska človečnost, ki me instinktivno privlači najbrž zato, ker se mi zdi, da lahko da odgovore, kako preživeti v simbiozi z naravo in družbo tudi v časih masovne odtrganosti in zgubljenosti. Civilizacija, ki je začela ob Tigrisu in Evfratu in se širila ob Nilu, Indu, Rumeni reki in dosegla svoj vrhunec danes naprimer ob reki Hudson, rekrutira nove in nove janičarje, hkrati pa je ranljiva in nevarna tudi sama sebi. Ni mogoče zanesljivo vedeti kam bo zavila in kaj bo nastalo iz nje. Od nas vseh je odvisno, če se bo sprevrgla v diktaturo in zadušila vse kar si predstavljamo kot človečno in za kar so si trudili naši predniki. Čutim z žrtvami, ki jih srečujem, čutim, da je treba spremeniti dojemanje kdo smo, od kod prihajamo, kaj nam je početi in kam nam je pot. Zato delam na novi knjigi in dokumentarnem filmu. Ko bom končal, se bom skušal vrniti nazaj v Darfur. Ko si bil zaprt v Sudanu, smo v Sloveniji pozorno spremljali, kako se bo razpletlo. Pisali smo peticije, pošiljali maile na vse strani, sudansko ambasado smo dobesedno zablokirali z maili in zahtevali tvojo izpustitev. Sem pa zasledil tudi izjave, češ, kaj pa rine tja dol, če ve, da ne sme. Kaj si misliš o takšnih ljudeh? Žal mi je za vse skrbi, ki ste jih imeli z menoj. Hvala vsem, ki ste pritiskali na institucije in birokrate, da je iz pisarn na koncu prišla v danih razmerah skoraj najboljša rešitev. Nastali so tudi stroški, ki jih je poravnal Urad Predsednika in Ministerstvo za zunanje zadeve, s tem pa seveda na koncu vsi davkoplačevalci, zato se čutim odgovornega in dolžnega tiste, za katere se mi zdi, da ne razumejo zakaj smo bili pripravljeni toliko tvegati, spomniti, da ne gre za iste razmere kot v našem svetu in da je le te med seboj komaj mogoče primerjati. V EU trenutno ne pobijamo masovno otrok, ne koljemo nosečnic, ne trgamo nedonošenčkov iz še živih mater. Velikim silam, ki se v prvem, drugem in tretjem svetu borijo za nadzor nad vodo, energijo, minerali, sužnji, izplan opravičuje vsa sredstva. Če bomo dopustili kar se dogaja v afriških kolonijah, bomo prakso uzakonili in utegne doseči tudi nas in naše otroke. Tisti otroci, tiste matere in žene, tisti starci, ki si sami ne morejo pomagati, so še vedno tam. V darfurskih taboriščih prek naših humanitarnih organizacij hranimo dva in pol milijona ljudi, neposredno ogroženih je šest milijonov ljudi. Če se Amerika in Kitajska ne bosta hitro dogovorili glede delitve sudanske nafte, se utegne vžgati vsa Centralna Afrika, do Konga, kjer je v zadnjih šestih letih neposredno zaradi vojne za koltan, iz katerega pridobivajo tantalijum, ki ga imamo vsi vgrajenega v kondenzatorjih naših mobilnih telefonov, računalnikov in digitalnih kamer, umrlo šest milijonov ljudi. Srce mame Afrike krvavi. Komu zvoni? Zvoni vendar vsem nam, njenim otrokom! Za konec. Ali kdaj pomisliš, da so vsa prizadevanja za mir v svetu, kakor milni mehurčki in da je vso to prizadevanje in odrekanje mirovnikov zastonj, kajti politiki klub vsemu mešajo drek tako dolgo, da prihaja do vojn, pokolov…? Mislim, da je iz že povedanega razviden odgovor na tole vprašanje in še kakšno... Tomo, hvala za izčrpne odgovore in čas, ki si ga namenil bralcem. S Tomom Križnarjem se je pogovarjal Igor Petek Foto: Igor Petek Komentarji (0) www.pozitivke.net