Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Svet-Embalaza-Amfora-Steklenica-Vrc-Hisa

Svet v embalaži petek, 1. marec 2019 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Nara Petrovič v Vivi www.viva.si Vso zgodovino je bila embalaža nadvse dragocena, naj je šlo za amforo, vrč, steklenico, skledo, košaro, zaboj, sod, nožnico, tulec, denarnico, obleko ("embalaža" za telo) ali hišo ("embalaža" za nas in naše stvari). Embalaža je navadno preživela toliko let ali generacij kot vsebina, ki ji je bila namenjena. Razmerje med vsebino in embalažo je bilo navadno takšno, da je bilo vsebine veliko več kot embalaže. Ljudje so embalažo skrbno varovali, bila je dragocena, saj je opravljala funkcijo varovanja vsebine. Zato so embalažo krasili, se nanjo podpisovali, jo slikali in skrbno oblikovali; še zdaj v njej prepoznavamo umetniško vrednost. V Wikipediji lahko preberemo, da je preučevanje stare embalaže pomemben vidik arheologije. Čez pet tisoč let in več bodo arheologi vsekakor imeli kaj raziskovati, kajti v zadnjem stoletju je količina embalaže šinila do neba. To ne bi bila taka težava, če tako rekoč vsa sodobna embalaža ne bi bila izdelana iz kompozitnih snovi (pretežno iz naftnih derivatov, celuloze in kovin), ki jih ni mogoče neposredno in neškodljivo vrniti v naravo. Poleg tega je embalaža dandanes izdelana z namenom, da bi jo zavrgli. Bodoči arheologi v plasteh plastike ne bodo prepoznali duše sedanje družbe, našli bodo le brezoblične kupe smetja iz cenenih, brezdušnih snovi, embalažo, namenjeno za enkratno uporabo. Morda pa je narava naše civilizacije, da bi bila zavržena? Nič čudnega ne bo, če bo za nas usoden prav odnos do embalaže. Škodljivih plati embalaže za enkratno uporabo se večinoma že zavedamo, zato se raje ozrimo po značilnostih embalaže, o kateri navadno ne razmišljamo. Tudi hiša je embalaža Absurdnost razvoja embalaže je lepo povzel George Carlin: "Grelnik za maslo … imamo ga! Nekoč nas je zeblo in zgradili smo si hišo, škatlo, v kateri bomo živeli. Toplo škatlo! Vse je bilo lepo in prav, dokler nismo ugotovili, da se meso v topli hiši hitro pokvari. Zato smo si izmislili hladilnik: hladno škatlo v topli škatli. Z mesom je bilo vse v redu, toda maslo ni bilo mazljivo. Zato smo izumili grelnik za maslo. Toplo škatlo smo torej dali v hladno škatlo v topli škatli. Ljudje smo res čudni …" In res, če na hišo pogledamo kot na embalažo, se upravičeno vprašamo, v kolikšni meri zdajšnje hiše služijo varovanju ljudi in njihove funkcionalne lastnine, v kolikšni pa so skladišča potrošniškega blaga. Pomislimo, koliko let delamo zgolj za prebivališče, nakup dobrin, najemnine, gradnjo? Kolikšen odstotek mesečnega dohodka gre za davke, stroške gospodinjstva, pohištvo, oblačila, avtomobil (transportna embalaža), garažo in parkirnine (parkirišča kot embalaža za transportno embalažo)? Kolikšno je razmerje med življenjskim dohodkom povprečnega Slovenca in povprečno ceno srednje velike hiše/stanovanja? Industrija si jemlje pravico do izdelovanja cenene embalaže za svoje cenene izdelke, na drugi strani pa je embalaža za bivanje (hiša) predraga, da bi si jo ljudje lahko privoščili (predvsem zato, ker je preobremenjena s sistemskimi zahtevami). Je to pravično? Najhuje je, da je to edina izbira, ki nam je na voljo. Dandanes je vse strogo standardizirano in podrejeno silam vladajočih akterjev na trgu. Tako je dovoljeno graditi iz dokazano škodljivih materialov, ki jih prodajajo v nakupovalnih središčih, medtem ko je preprosta gradnja (hobitske) hiške iz neškodljivih naravnih materialov prepovedana, če niti ne omenimo "odklopljenosti" od različnih omrežij (vodovod, elektrika, telefon …), ki so – spet – kompleksne abstraktne embalaže za temeljne življenjske potrebščine: vodo, energijo, komunikacijo … Dežela Embalažija Tudi o službi lahko razmišljamo kot o embalaži – embalaži za človeško delo. Marsikdaj je služba le prazen ovitek, znotraj katerega je "delo" puhlo in nesmiselno. Večina dela povprečnega delavca služi za ohranjanje sistema, sistem pa v prvi vrsti podpira proizvodnjo in porabo embalaže. Kaj drugega so razkošne cerkve in templji kot embalaža družbene duhovnosti? Stadioni, kina, gledališča in dvorane so embalaža zabave, kulture in razvedrila. Borze in banke so embalaža finančnih tokov. Upravne stavbe so embalaža politične dejavnosti. Internet je embalaža naše kolektivne samopodobe – ujetosti v kockasto abstrakcijo e-mbalaže. Interakcija človeka z okoljem se je spremenila iz interakcije z živim svetom v interakcijo z abstrakcijami. Že veleblagovnica je embalaža, v kateri me k nakupu mami preračunljivo oblikovana embalaža (v plasteh podembalaže in podpodembalaže).  Ko govorim z direktorjem, profesorjem, predsednikom, zdravnikom, govorim z embalažo. Da bi govoril z živim človekom, bi morala oba, tako on kot jaz, nazive, obleke in vse, kar ti predstavljajo, pustiti zunaj. Ko poskušam biti ustvarjalen, ne morem zaobiti embalažne ustvarjalnosti. V preteklosti je človek sam podelil obliko embalaži za svoje vsebine, s čimer ji je vdihnil smisel in ji dodal čustveni pomen – svoj ali svoje skupnosti.  Dandanes embalaži podeli obliko poklicni oblikovalec, sledi pa njena izdelava na tekočem traku. Oblikovalec stvar oblikuje za druge, ne zase. Taka embalaža je večinoma plaža – včasih pretenciozno stilska, včasih odkrito kičasta. Zdajšnjemu družbenemu sistemu ne ugaja, če si človek vzame vsebino (in embalažo) ter jo uživa neposredno, brez posredništva sistema. Sistem hoče človeka prisiliti, da bi večino svojega življenja posvetil (plastični) embalaži, le delček časa in denarja pa mu ostane, da ju posveti vsebini – sebi. V deželi Embalažiji je pod debelimi plastmi ovojnine sila težko otipati utrip živega srca, ki bije za nekaj smiselnega in lepega. Skočimo iz škatle! Predstavljajmo si, da smo v gozdu, na travniku, na vrhu griča, ob obali jezera – v čisti naravi. Prisluhnimo tišini in nežnim zvokom, ki jo krasijo. Doživljajmo vsebino sveta, ki hrani čute. Šele ko s sebe in s svojega okolja snamemo embalažo, zares doživimo oboje. Naberimo maline, jagode, kostanje, cvetje. Predstavljajmo si, v kakšni embalaži bi jih podarili človeku, ki ga imamo radi. V plastični vrečki, celofanu, kantici? Ali v pleteni košarici, glineni skledici, vazi, lični platneni vrečki? Morda celo taki, ki smo jo izdelali sami? Ko dobimo dar v čudoviti škatlici, shranimo oboje – tako dar kot škatlico. Nemalokrat škatlica preživi dar, vanjo pa shranimo stvari, ki imajo za nas posebno čustveno vrednost. Če darilo dobimo v plastičnem ovoju, ovoj zavržemo in zdi se mi, da z njim zavržemo tudi delček bistva predmeta, ki nam je bil podarjen. Ko po vsem tem pisanju o embalaži razmišljam o naši družbi, se mi po glavi vrtita le še dve vprašanji: Koliko delčkov bistva različnih vsebin smo malomarno zmetali na gromozanska odlagališča odpadkov? Koliko dobrih vsebin in ličnih trajnih embalaž bo ohranilo spomin naših duš? Komentarji (1) www.pozitivke.net