Res zaživimo lahko šele, ko se znebimo strahu oziroma ga znamo uporabiti sebi v prid. Bojimo se življenja, stopicamo po njem in kličemo strah, ki se nam vtira v samo srčiko duše, namesto da bi zakorakali vanj. Čas je, da se odločimo za ozdravitev.
Prva tabletka, ki jo moramo pogoltniti je znanje!
Druga tabletka je lastna osrediščenost. Ko smo osredinjeni, imamo stik z notranjim glasom.
Tretja tabletka vsebuje zaupanje v življenje – spoznati moramo, da je vse dobro.
Četrta tabletka – in verjetno najpomembnejša – je lahkotnost, resničnost, preprostost in pristnost.
Ampak pozorno! Čeprav nam strah in dvom pogosto otežujeta življenje, sta kljub vsemu dobronamerna sopotnika. Strah nas naredi pozorne in spoštljive. Dvom je naš preizkusni kamen spoznanja in znanja. Pomembno je, da rastemu z zdravo merico strahu in dvoma.
Verjetno ste že slišali primerjavo med Ameriko in Kanado. Če umre v Ameriki 12 000 ljudi zaradi uporabe strelnega orožja, jih v Kanadi umre le 300. V Ameriki so vsa vrata zaklenjena – nekaj kilometrov naprej čez mejo, v Kanadi, so odklenjena.
Na eni strani meje so novice preplavljene s strahom pred terorizmom, pred katastrofami, pred tolpami, na drugi strani meje z grozo zapolnjenih novic skorajda ni.
Slepi patriotizem je odprti kanal za tovrstne strahove. Komu koristi strah? Predvsem politikom in posameznim skupinam. Strah je najboljša tržna niša. Iz strahu in sovražnosti smo se ljudje pripravljeni odpovedati običajnim in upravičenim temeljnim pravicam.
In navsezadnje, kakšna je razlika med svetovnima vojnama in med vojnami, ki se dandanes odvijajo pred našimi očmi?
Ena izmed razlik je ta, da se vojne, vsaj za gledalce pred ekranom, odvijajo subtilneje. Ne samo, da vsakodnevne grozote potisnemo globoko v podzavest, ampak niti ne čutimo potrebe po obdelovanju . Vse ostane skrito in prikrito. Zatorej, pomislimo preden naslednjič prižgemo televizijo, komu koristi prikazano nasilje? Nam. Njim. Onim. Odprimo te lepe oči, zrcala naše duše, poglejmo v katerem grmu tiči zajec. Začnimo misliti, ker smo. Tehtajmo in dobro pretehtajmo, predvsem pa obvarujmo tisto, kar je dobrega v nas.
Res zaživimo lahko šele, ko se znebimo strahu oziroma ga znamo uporabiti sebi v prid. Bojimo se življenja, stopicamo po njem in kličemo strah, ki se nam vtira v samo srčiko duše, namesto da bi zakorakali vanj. Čas je, da se odločimo za ozdravitev. 
