Dan v koži otrok

èetrtek, 3. julij 2014 @ 05:02 CEST

Kako bi izgledalo, èe bi starši in uèitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povpreènih, torej dolgoèasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

Program za starše
Starše bi ob prihodu podrobno izprašali, kaj vse so ta dan poèeli v službi in ali jim je ostalo kaj nedokonèanega dela. Pobrali bi jim prtljago. Prostovoljci bi jo odnesli v sobe, kjer bi jo razložili po svojem okusu. Kakšen kos bi tudi odvzeli, ga nadomestili z drugaènim ali dodali kaj povsem drugega.

Nato bi specialci starše pospremili v sobe, kjer ne bi smeli nièesar preložiti, poškodovati, umazati ali se pritoževati, sicer bi ostali brez risanke ali veèerje, v primeru vztrajnejšega neupoštevanja pravil pa tudi brez pravljice za lahko noè.

Veèerjali bi v tišini ali pa bi poslušali zraven sedeèe profesorje, ki bi klepetali o svojih vedah. Potem bi pogledali risanko, se umili in zlezli v postelje. Ob osmih bi prostovoljci pridnim prebrali pravljico po njihovi želji, nato pa bi morali zaspati. Prostovoljci in specialci, po želji pa tudi kak profesor, bi na hodnikih še uro ali dve igrali družabne igre, polglasno klepetali ter se obèasno smejali ali kregali. Èe bi se kak starš želel pridružiti, bi ga nahrulili, naj gre nazaj v posteljo, ker sredi noèi res ne more rogoviliti naokoli. Èe bi koga motil hrup, bi bili pa nekaj èasa tišji.

Zjutraj bi starše zbudili prostovoljci. Èe ne bi takoj vstali, bi jih nahrulili. Èe bi bili predolgo v kopalnici, bi vstopili specialci in jih uredili do konca, prostovoljci pa bi medtem ponavljali, da res nimajo èasa še zanje, da so vendar že dovolj veliki, da bi te reèi lahko naredili sami in da niso za nobeno rabo. Za zajtrk bi bilo, kar bi doloèili prostovoljci, starši pa bi morali to hitro pojesti. Èe ne bi želeli, bi poslušali hruljenje. Prostovoljci bi jih na hitro zaslišali še v zvezi s pripravljenostjo na šolo in jih po hitrem postopku odpravili.

Program za uèitelje

Prostovoljci bi uèitelje prièakali v hotelskih konferenènih sobah v èevljih, škornjih, petkah ali sandalih. Uèitelji bi se morali preobuti v copate. Èe jih ne bi imeli, bi izvedeli, da so obupno pozabljivi, in bi dobili šolske – stare, prevelike ali premajhne, umazane ali natrgane.

Ure bi vodili profesorji, ki bi predavali svojo obièajno snov. Vmes bi postavljali vprašanja in se èudili, kadar ne bi dobili ustreznih odgovorov. Za neumne bi oznaèili tiste, ki bi izprosili ponovno razlago, pa tudi potem ne bi razumeli. Èe bi se kdo uprl, zakaj mora poslušati te neživljenjske neumnosti, bi mu razložili, da zato, ker bo to znanje morda nekoè potreboval. Specialci bi mirili klepetavce in tiste, ki bi postavljali preveè vprašanj.

Èe bi med odmorom kdo hotel na cigareto, bi mu specialci preiskali torbo, odvzeli cigarete in ga odpeljali v posebno sobo. Tam bi mu prostovoljci predoèili škodljive posledice kajenja, nato pa bi poklicali njegove starše in jim povedali, da je njihov otrok izvedel disciplinski prestopek in bo prejel ukor. Povabili bi jih, naj se èimprej zglasijo pri njih, da stvar doreèejo.

Uèitelji bi si morali iti po malico, morali pa bi jo prinesti tudi profesorjem, prostovoljcem in specialcem, ki bi dobili malo veè na lepših krožnikih in na pladnjih. Na koncu bi poèistili mize in odnesli ostanke. Profesorji, prostovoljci in specialci se za uslugo ne bi zahvalili.

Pouk bi se nadaljeval do kosila. Uèitelji bi morali mirno, tiho in vzravnano sedeti, sicer bi poslušali pripombe. Kdor bi se hotel pretegniti ali sprehoditi, bi poslušal dretje in zmerljivke prostovoljcev, specialci pa bi ga nemudoma posedli nazaj. Nekateri bi bili vprašani po snovi prejšnje ure. Nekaterim bi prostovoljci pregledali in ocenili zvezke, kar bi pospremili s pripombami naklonjenosti ali nenaklonjenosti. Odvisno od ocene bi jih postavili za svetal ali neprimeren zgled ostalim.

Na kosilo bi starši šli za prostovoljci v vrstah. Sedeli in jedli bi tako, kot bi od njih zahtevali prostovoljci; èe jim ne bi bila všeè drža, naèin jedenja, kolièina in glasnost klepetanja uèiteljev, bi rohneli. Èe bi se starši èemurkoli upirali, bi posredovali specialci. Pojesti bi morali èimveè. Ko bi veèina v skupini pojedla, bi morali prenehati tudi ostali in odnesti pladnje.

Sledilo bi reševanje domaèih nalog, ki bi jih sestavili profesorji. Ko bi jih starši zadovoljivo opravili, bi lahko igrali družabne igre, ki bi jih prostovoljci dovolili igrati; seveda ne preglasno ali s preveè gibanja. To bi delali, dokler ne bi prostovoljci za vsakega posebej oznanili, da je nekdo prišel ponj in da lahko gre oziroma mora takoj iti.

Ali bi bil tak izobraževalni dan uèinkovit? Nedvomno bi dal komu misliti, v povpreèju pa ne bi premaknil nièesar (še najveèji premik bi bil, èe bi zadevo sploh izvedli). Vsi današnji starši in uèitelji so namreè dali skozi na tisoèe takšnih izobraževalnih dni, ko so bili otroci, in posledice tega pouka so jasno vidne. Zgled je paè najboljši uèitelj …

Gregor Hrovatin
http://za-misli.si

2 komentarjev.

Za vrnitev v obièajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Starsi-Otroci-Ucitelji-Sola-Sluzba