V starem ne more biti nič novega !?
Sliši se logično in vsem nam znano, pa vendarle se tega dejstva največkrat ali praviloma nikoli ne zavedamo.
V kolikor bi se, potem ne bi skozi vso našo zgodovino ponavljali, in modificirali prastare vzorce obnašanja ter odnosov nasploh.

Politiki so s svojimi monotonimi in ponavljajočimi obljubami stari.
Učitelji so s svojimi pristopi k vzgoji in izobraževanju stari.
Lažni mirovni sporazumi so del starega.
Psihologi in psihiatri so v svoje spominske celice nakopičili to, kar so jim njihovi mentorji in učitelji vcepili ter vse to ponavljajo.

Naše dnevne reakcije in dejanja so del starih mehanskih vzorcev.
Verstva so s svojimi dogmami in pridigami izjemno stara.
Rituali so stari.
Revolucije z nasiljem so stare, saj v sebi ne nosijo nič novega. Dokaj hitro je vse spet po starem.
Naše misli so stare. Še posebej so stare takrat ko se nam zdijo nove, saj je prav misel mojster prevare in nosilec starega.
Vsi naši odnosi so stari ker so zgrajeni na stari zavesti.
To staro smo mi. To je jaz. To je ego.
Ego nikakor ne želi umreti. Želi trajati.
Že tisočletja se drži na oblasti in uspešno zastira pogled na novo.
Ego je ta ki Izumlja nove in nove a v celoti lažne in stare »duhovnosti« ter bogove.
Ego je ta ki čaka na odrešitelje in se klečeplazi pred lažnimi bogovi, ter jim prinaša žrtve in se jih boji.

Ego je zgrajen na starem in prav ta ego je svetovni politik, je učitelj in filozof, je psiholog in psihiater, je zdravnik…
Ta naš lažni mali svet z vsemi nečloveškimi delitvami na leve ali desne, na take in drugačne, je zgradil ego in se ga ne zna ter ne želi osvoboditi.
Ego je delček, ki si domišlja kako vsemogoč in velik je.
Ima se za nekaj ločenega, za nekaj nad naravo.
Nikakor ne uvidi, da je le košček v brezmejnem morju življenja.
Še posebej ubogi je t.i.«duhovni« ego, ki živi v samoprevari v katero zvablja množice zasledovalcev, ker mu je dolgčas in ker je osamljen.

Staro nas bo pokončalo, nas pogubilo, saj je v starem vsebovano seme nasilja, sovraštva, vojn…
Le kdaj se bomo končno opogumili, pogledali samim sebi v srce in dušo, v naše stare možgane in si rekli:«Tako ne gre več naprej, potrebujemo nekaj povsem novega«?
Le kdaj si bomo prenehali lagati in se pretvarjati, da smo iznašli nekaj novega ter le temu prenehali slediti? Tam kjer je sledenje prisotno, ne more namreč biti nič novega.
Gre za ponavljajoče mehanske vzorce. Gre torej za staro.
Se bomo še naprej pretvarjali, da bomo s starimi pristopi in s staro zavestjo spremenili sebe in svet?

Staro nikakor ne more preobraziti. Potrebno je povsem nekaj novega.
Toda mi ne vemo kaj je to novo, ker se oklepamo starega.
Staro nam daje občutek lažne varnosti.
Čeprav evidentno drvimo v prepad se še zmeraj držimo starega, preverjenega.
Podobni smo opici, ki ima eno roko v votlini v deblu in z njo drži banano, ki je ne spusti.
Zato postane lahek plen lovcev.

Šele ko z globokim razumevanjem ozavestiš in opustiš staro, ko se torej osvobodiš samega sebe, lahko pride novo ki ni okuženo, ki je čisto in brezmadežno. To je edino kar je zares sveto.
Le ljubezen je taka in čisto nič drugega.

In prav ljubezen je edino kar primanjkuje temu svetu na robu prepada, saj vse drugo ne deluje.

Srečno
Mirko