Skok v zgodovino človeške vrste
Pri raziskovanju zgoraj omenjene »napake« sem se dokopal do informacije, da je v davnini resnično prišli do neljubega pojava, katerega posledice občutimo še zdaj. Da bi razumeli, kaj se je zgodilo, moramo poseči v zelo oddaljeno zgodovino človeške vrste, o kateri pa zgodovinske knjige in učbeniki molčijo. Uradni zgodovinarji ne postrežejo z informacijami, ki so v nasprotju z uveljavljeno Darwinovo teorijo. Ni zaželeno, da bi človek o sebi in svojem resničnem poreklu veliko vedel.

Človeško telo se je izpopolnjevalo skozi celotno dosedanjo evolucijo, ki je zajemala zaporedje petih človeških ras – protoplazmično, hiperborejsko, lemurijsko raso in rasoAtlantide, vse do današnje rase.

V tem razvoju se je izpopolnjeval tudi mehanizem razmnoževanja, ki je šele v lemurijski rasi postal spolen. V znanost zaljubljeni se sicer ob naslednjih informacijah utegnejo zmrdovati, a naj nasproti naslednjim trditvam postavijo svoje, ustreznejše, če morejo!

V Stari zavezi Svetega pisma je pojavu človekove spolnosti namenjeno precej pozornosti, a zaradi verske dogme o grešnosti telesa in vsega čutnega je to dobro zamaskirano. Spomnimo se: Ko sta Adam in Eva jedla z drevesa spoznanja, sta se zavedla, da sta naga; zavedla sta se spolne različnosti. Prejela sta sposobnost, da sama zaplodita svoje potomce, sposobnost, ki je, kot vemo, v Raju nista imela. Kdo je v Raju skrbel za njun razplod, ki sicer ni omenjen, a je vsekakor obstajal? Sveto pismo o tem molči.

O poreklu in razvoju človeške vrste in tudi o širšem ozadju evolucijskega razvoja človeka govori gnostična antropologija. Prav te informacije omogočijo občuten premik v razumevanju človeka in stvarstva in zagotovijo prave razumske temelje. V precej poenostavljeni obliki bom v nadaljevanju poskusil restavrirati nekaj podrobnosti, ki zadevajo človekovo spolnost.

Razvoj človeka in človeških teles se je, kot rečeno, odvijal skozi pet ras, vsaka rasa pa je imela sedem podras, ki so se še naprej diferencirale. Od rase do rase so fiziološke in psihične oziroma duhovne kapacitete človeka napredovale; tudi reprodukcijski sistem človeka je prehajal k vse bolj dovršenim oblikam. Šele v tretji, lemurijski rasi je bila spolna diferenciacija dokončana in človek se je začel razmnoževati spolno, z združitvijo moškega in ženskega genskega materiala.

Spolni odnos je bil v zgodnjih fazah razvoja le paritveni ritual brez orgazma in užitka. Kakor se nam to zdi nenavadno, je narava (božja sila) sama poskrbela, da se je v toku paritve iz mod moškega izločila ena sama semenčica, se prebila do jajčeca in ga oplodila. Takšen spolni odnos seveda ni prinašal užitka, niti velike želje po potomstvu. S spolno različnostjo udejanjena polarnost pa je obenem prinesla kopico nevšečnosti: manjšo avtonomnost in večjo nebogljenost fizičnih teles, občutek mraza, teže, utrujenost… Ezoteriki pravijo, da so se številne duše začele upirati in zavračati življenje v fizičnih telesih. V tako oteženih pogojih razvoj človeštva ni več potekal povsem v skladu s pričakovanji. V razvoju človeka je bilo treba omogočiti nov evolucijski skok.

Ta razvojni korak je v Svetem pismu opisan v Genezi. Z njim je povezan tudi »pad iz Raja«. Res je šlo za padec, ki nas »boli« še danes. Gre za resnično pomemben dogodek, o katerem pa nas v šolah prav nič ne učijo, krščanska doktrina pa je zelo skopa in zagonetna.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si