Oči s katerimi gledam Boga, so iste oči skozi katera Bog vidi mene. Moje oči in Božje oči so ene in iste oči, eno videnje, eno znanje, ena ljubezen.
Besede so stare približno osemsto let in jih je napisal Maister Eckehart.

Seveda ne gre za fizične oči s katerimi dejansko zaznavamo okolico. Kajti jasno je, da Bog nima oblike, torej ga je nemogoče videti. Glede na takratne razmere je seveda popolnoma jasno zakaj je Maister Eckehart v svojih zapisih uporabljal besedno retoriko tako kot jo je. Gre za tiste globlje oči s katerimi zaznavamo duha. Tisti katerih um je toliko miren in tih, da je to sploh mogoče.

Na tistih globokih poljanah večnosti, kjer lahko zavedno zaznavamo našo neprestano povezanost z Virom Življenja ali Bogom pa dobijo njegove besede popolnost. V vsakemu od nas namreč obstaja tisto oko s katerim postane videnje Boga popolnoma mogoče, zaznavanje enosti, ljubezni, popolnoma mogoče. Drugače nas ne bi bilo.

Kaj pa naj "naredi" običajni smrtnik, da bo doživljal tisto o čemer piše Maister?
In odgovor je nič. V kolikor pod besedo narediti, predpostavljamo, da je potrebna neka aktivnost, delo, volja, zagnanost, učenje in tako naprej, potem bolje, da ne naredimo nič. Kajti vsakršna dejavnost nas samo oddaljuje od Resnice.

Bodite priče pravi. Za to, da si zgolj priča nekemu dogajanju ni potrebna aktivnost. Zgolj gledaš tisto kar gledaš, slišiš kar slišiš. Seveda v tišini. Kar pomeni s praznim umom, brez misli. Torej tudi brez obsojanja. Si torej kjer si in kar si. Če si videl prelet ptice, si bil priča temu.

Ampak v tem stanju tišine se odpre tisto Oko in njegova vsemogočnost postane tvoja vsemogočnost, njegova modrost, tvoja modrost. In tudi tvoje fizično oko postane njegovo in čudenju ni konca.

Hvala