Ali je eksistencialni strah lahko del socialne države?
sobota, 21. oktober 2017 @ 11:30 CEST
Uporabnik: Uredništvo Sonce
Varuh èlovekovih pravic RS (Varuh) že od zaèetkov svojega delovanja opaža pospešeno razslojevanje družbe. Še posebej je pozoren na razmere, v katerih živijo skupine na robu. Sreèujemo se z argumenti in podatki, ki nas preprièujejo, da smo socialna država, v kateri tudi posamezniki živijo èedalje boljše, hkrati pa prejemamo pobude, v katerih nas obupani prosijo, naj jim zagotovimo streho nad glavo ali topel obrok.
Revšèina je tesno povezana s kršitvami èlovekovih pravic, najveèkrat na podroèju socialnega varstva, izobraževanja, zdravstva, predvsem pa se ob obravnavi pojavov revšèine zastavlja vprašanje, v kakšni meri je Slovenija socialna država, kot je to deklarirano v 2. èlenu naše ustave.
Varuh ne vodi posebnih evidenc ali zbirk podatkov, iz prejetih pobud pa ugotavlja, da je vse veè revnih starejših ljudi, ki živijo sami, z nizko pokojnino, vse veè pa je tudi mladih, ki odrašèajo v materialno prikrajšanem ter socialno izkljuèenem okolju in nimajo enakih možnosti za razvoj kot njihovi vrstniki (imajo manj spodbud in opore, so manj samozavestni in socialno pogosto slabše opremljeni, imajo manj možnosti za osebnostni razvoj, težje pridobijo ustrezno izobrazbo, se slabše vkljuèujejo v družbo in imajo manj možnosti za zaposlitev). Vse preveè je bolnih in invalidnih, ki nimajo enakih možnosti za preživetje, preveè je samskih gospodinjstev in enostarševskih družin, ki živijo na robu revšèine ali pod njim.
Država mora veè pozornosti nameniti ustrezni stanovanjski politiki. Ne smemo dovoliti, da bi ljudje zaradi eksistencialnih težav pristali na cesti celo skupaj z družinami, sploh pa ne zaradi dolgov v vrednosti drobiža. Vedno je mogoèe najti rešitev, da se razmere socialno ogroženim ne poslabšajo še bolj.
Nedopustno je, da zaposleni niso dostojno plaèani, da bi lahko zagotovili sebi in svojim družinam èloveka vredno življenje. Prav tako je nedopustno, da posamezni delodajalci za pošteno opravljeno delo zaposlenim ne poravnajo vseh prispevkov in jih s tem prikrajšajo za doloèene pravice. Takšna ravnanja so nezakonita in moralno zavržna.
Nujno je ohraniti javno zdravstvo in tako tudi osebam z manj ali niè sredstev, kamor spadajo tudi zdravstveno najbolj ogroženi starejši, omogoèiti dostop do zdravstvenih storitev. Tudi javno šolstvo je pogoj, da imajo deprivilegirani vsaj nekaj možnosti zaživeti bolje od svojih staršev.
S skrbjo za prebivalce tudi na robu bi zmanjšali tveganje za družbeno odklonske pojave, kot so alkoholizem, odvisnost od prepovedanih drog, samomori, problemi v duševnem zdravju in zdravju nasploh in so lahko generator nasilja, tako v družinskem, delovnem kot v splošnem družbenem okolju. Država bi majhnim vložkom skrbi imela velike donose na družbeni ravni. Zadovoljen èlovek premika gore. Zato je treba oblikovati nacionalno strategijo za odpravo revšèine, njenih pojavnih oblikah ter o ravnanju s tistimi, ki se znajdejo v revšèini.
Izstop iz revšèine, zlasti tiste dolgotrajne, zahteva veè priložnosti in veè možnosti. Zato je treba pristopiti k deregulaciji sistema blaginje in zagotoviti bistveno višjo raven socialnega minimuma. Nujni so novi sistemski pristopi, ki bi omogoèili strukturne spremembe in odpravo neenakosti. Le tako bi lahko prepreèili revšèino ter posamezniku zagotovili dostojanstvo. Ti pristopi morajo zagotoviti, da številni, najbolj ranljivi èlani naše družbe ne ostanejo zunaj sistema, sami in nemoèni. Izkoristiti moramo gospodarsko rast, ki omogoèa boljšo in bolj uravnoteženo porazdelitev bremen.
Javno objavljene informacije o naèrtovanem znižanju sredstev državnega proraèuna za socialne pomoèi bi morali pristojni organi nemudoma in s pravilnimi podatki demantirati oziroma pojasniti razloge za znižanje. Razliène dezinformacije o višinah socialnih transferjev in o njihovih prejemnikih ne spodbujajo zaupanja v socialno in pravno državo. Varuh podpira vsa prizadevanja, da se javna sredstva porabljajo pregledno in v skladu zakonsko doloèenim namenom, vendar pa je pri objavi podatkov treba še posebej paziti, da se s tem ne poseže v dostojanstvo ljudi, ki jim revšèina omejuje boljše življenje.
Varuh èlovekovih pravic RS (Varuh) že od zaèetkov svojega delovanja opaža pospešeno razslojevanje družbe. Še posebej je pozoren na razmere, v katerih živijo skupine na robu. Sreèujemo se z argumenti in podatki, ki nas preprièujejo, da smo socialna država, v kateri tudi posamezniki živijo èedalje boljše, hkrati pa prejemamo pobude, v katerih nas obupani prosijo, naj jim zagotovimo streho nad glavo ali topel obrok. 
