Draga Kraševka,

upam, da ti bo moja pesem o Krasu všeè.

Lep pozdrav iz Kopra
Tatjana

MIMOHOD RDEÈEGA

Gledam na neskonèni mimohod rdeèega,
ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
to neskonèno valovanje in pretakanje
sokov sonca skoz kaplje ljubezni
v jagodah teranove trte, poseljene po
brajdah in borjaèih z latniki pred hišami.

Obèudujem to jesensko vdajanje nasladi
z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
kamen noèi v sonèno luè jutra.
Koliko nerazložljive upornosti
se bojuje znotraj po vrtaèah,
koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
je v kraških rožah, ki se prebijajo
skoz kamenje in skalni svet v iskanju luèi.

Koliko vmesnih postankov je v rasti borov,
hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi
majhnimi cvetlicami se bohoti sredi
sonènega dneva raznovrstna barvna raznolikost
in dišeèa odprtost cvetnih èašic in prašnikov.
Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi
kamniti svet v roži, ki daje èebeli med.

Na slehernem koraku je preprièljivo potrjena
ljubezen in malo privzdignjene trte v pergolo
pojejo hvalnico in obžarjajo z zraèno zeleno
svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi.

Med Å¡elestenjem vej ob popoldanskih sapah
opojno omamljajo dišave belega žvepka.
Vse nebesno ozraèje je vdano dišeèi rožnati
barvi goreèk, ki povedo zgodbe o ljubeznih
na gankih, kjer bivajo sonèni ljudje.
Vse velikodušno raste navskrižno, poševno
in vzravnano pod sonèni zenit, vse dohiteva
plodove, ki jih nosi narava v sebi.

[ Odgovori na to | # ]