Razen v redkih trenutkih živimo v samoprevari in domišljijskem svetu, svetu predstav. Nekateri najbrž nikoli niso podvomili, da tak svet ni vse kar obstaja ali, da morebiti ni resničen. Zato se nikoli niso vprašali ali obstaja kaj zunaj njega.

Tisti drugi, ki pa so začeli z iskanjem »drugega«, »skritega«, pa se v glavnem ne zavedajo, da je celotno iskanje in prizadevanje to najti, sestavni del tega domišljijskega. Zato so le še bolj polni predstav o tem »drugem«, »skritem«. Močnejše kot je iskanje, bolj se od tega iskanega oddaljujejo.

To »skrito« lahko sreča le človek, ki si ne prizadeva, ne išče…, ampak je odprt na vse, tudi na to, da to iskano, to drugo, morebiti sploh ni skrito.

Ali se to »skrito« pojavi ali ne, torej ni odvisno od našega prizadevanja, napora, truda…
Ko si odprt na vse možnosti in nisi vezan na iskanje, ter silne predstave o tem »skritem«, se to »skrito« pokaže samo od sebe ali pa tudi ne.
V zvezi s tem ne moremo narediti prav ničesar drugega, razen da smo prosti vseh predstav o le temu.

Ko tako stanje brez vseh predstav o tem »skritem« enkrat je, potem popolnoma jasno vidiš, da to iskano sploh nikoli ni bilo skrito, temveč je od vekomaj tukaj.

Gre za stanje celotnega človeka, njegovega uma, vseh celic, psihe, srca…,in ne zgolj za intelektualne špekulacije o tem stanju.
Tako stanje je popolnoma nekaj drugega od vsega kar si lahko predstavljamo in je predvsem živo, resnično.

Polni predstav o tem »skritem, »ne skritem, te resničnosti žal ne živimo.

Mirko Katalenič