Piše: Uroš Brumen v novi Hani www.revija-hana.com

»Tisto, kar čutimo – bije, tisto, kar čutimo – prepoznamo, tisto, kar čutimo – nas objame, tisto, kar čutimo – nas poljubi, tisto, kar čutimo – nas tolaži in tisto, kar čutimo – nas poboža … Tisto, kar imamo radi – je človek.« Vedno se nekako na prvem mestu pojavi vprašanje: Kje je začetek in kje je konec bivanja? Ali je začetek res tam, kjer se vse začne? Ali pa je konec le začetek oziroma neka nova priložnost, da se lahko v popolnosti izrazimo.

Človek ni le tisto, kar vidimo, človek je v resnici in zares nekaj več. To sem nekako občutil na lastni koži. Takrat, ko sem sredi meditacije, nekega lepega sončnega jutra, ko so od daleč dišali cvetovi češenj in brstele sveže pomladne trave, prvič tudi na svoji zavedni ravni občutil, kako sem svobodno poletel tja navzgor. Tja nekam, v neke druge razsežnosti.

Četudi bi se trudil, da bi ti do potankosti opisal ta svoja občutja, bi v veliki večini mojih besed prišla na plan le moja domišljija. To so sfere, ki jih človek lahko doživi na zavedni, največkrat pa se to dogodi prav na nezavedni ravni.

Zato se tudi teh doživetij, ki jih v meditacijah, v trenutkih, ko smo tako rekoč sami s seboj, s svojim bitjem in s svojim višjim jazom (ko smo nekako pri fizičnem telesu, razpeti med zemljo in nebom), ne da do potankosti opisati ali pa reči: »To je pa točno tako in nič drugače.« Le tako lahko določeno sfero angelov doživiš. Vse tisto drugo, kar pa pripoveduješ, pa pripada popolnoma drugi sferi.

Temu nikakor tako. Nikoli nimamo pravice soditi, na kakšen način lahko v določenem meditativnem stanju posameznik doživi (v mojem primeru govorim o sferi angelov), kajti vsak človek slednjo doživi na stopnji, primerni njegovemu lastnemu, tako čustvenemu, duševnemu kot pa tudi duhovnemu razvoju.

Prav zato je v različnih knjigah na tisoče in tisoče različnih razlag, kako naj bi doživljali bodisi angele, bodisi v nebo vzete mojstre ali druga bitja višjih dimenzij.

Kje je torej začetek in kje konec? Ali je začetek tam, kjer se vse konča, ali je konec le začetek nečesa novega, neka nova priložnost, potovanje ali izkušnja. Prav to doživljamo posamezniki v tej podobi, tukaj in zdaj na svojstven način in na toliko različnih krajih in na toliko različnih načinov.

Življenje v takšni podobi, kot jo imamo, je tako le postojanka med tem, kar je bilo, in tem, kar še bo. Prav v tem trenutku, tukaj in zdaj, imamo priložnost, brez izjeme, se odločiti, kaj bomo počeli, kako bomo svoje bitje še nadgradili in mu pomagali na poti proti svetlobi.

Vse se pravzaprav začne že pred našim rojstvom, ko je naša duša nekako ujeta v prostoru med nebom in Zemljo. Ko je naše zavedanje čisto nekje drugje, tam gori, čemur pravimo nebesa, se lahko odločimo, da bomo sami sebi in naši duši (čemur pravimo naše osnovno bistvo, zaradi česar lahko obstajamo in smo) dali vnovično priložnost vrnitve in združitve z zavedanjem, da bomo očistili našo karmo ali dolgove, ki jih imamo iz prejšnjih življenj in tako napredovali.

Tako bomo ob koncu našega zavednega tubivanja, lahko v popolni celovitosti (kar pomeni tako naša duša in zavedanje) odpotovali na pot večnega potovanja in se tako v celovitosti podali na pot proti svetlobi.

Najverjetneje se vam bo zazdelo, da pišem oziroma govorim nesmiselno, vendar boste lahko skozi vrstice ugotovili, zaznali, da morda temu ni tako. Vse se torej začne že pred našim rojstvom, ko je naše bistvo ali duša pripravljena na vnovični 'povratek' na Zemljo.

Tedaj se začne pisanje naše celovite zgodbe. Pisanje tistega, kar bomo v življenju doživeli ali s kakšnimi preizkušnjami bomo nadgradili oziroma 'ozdravili' našo dušo. Ja, vseskozi govorim o duši, ker je ta naše celovito bistvo. Telo nam je tako rekoč le na posodo, da v njem smo in ustvarjamo, da smo tako tudi za sočloveka stvarni in bistveni – da smo tako resnični.

Ob zapisovanju naše celovite zgodbe si seveda lahko dopustimo tudi nekatere manjše preobrate, da nam je v samem življenju, trenutku tubivanja, bolj zanimivo.

Temu sledi izbor staršev, tako matere kot očeta, kot tudi drugih soljudi, s katerimi bomo sobivali ali pa nam bodo pri čiščenju naših dolgov v izdatno pomoč.

Še preden se tako rodimo v fizično podobo, naš angel varuh, bitje, ki nam bo skozi naše potovanje po Zemlji stalo ob strani, nas varovalo, našim staršem prišepne naše ime, ki naj bi ga nosili skozi zgodbo našega življenja.